Na Triglav…

“Če lahko gre kaj narobe bo narobe tudi šlo” … tako pravi Murphyjev pesimističen zakon. In je tudi šlo narobe. Najprej sem se pustil nakopati tisoč in eno obveznost in pozabil na znamkico za udeleženca pohoda. Da sem to uredil sem skrajšal možnost spanja za debelo uro. OK urejeno sedaj pa bo šlo. Pa ni šlo. Zjutraj na zbirno mesto ni bilo kolega pomočnika in seveda: “Telefonska števika je nedosegljiva…”. Baje 12 krat – sam nisem štel.

Pa smo šli brez njega. Slovenci pa imamo optimistične pregovore in je res, da po vsakem dežju posije Sonce. Vsaj meni se zazdelo tako, ko se mi je na telefonu pokazal prihajači klic od Aljaža… in sva se na hitro zmenila, da bo štorijo pojasnil kasneje ter naj prišiba za nami v Dramlje, kjer smo ga počakali.

Kompletni. Stanko, Silvo, Mitja in midva za zamudnikom smo nadaljevali proti Pokljuki in Rudnemu polju kjer smo parkirali. Cilj pohoda: priti nazaj do parkiranega avta vmes pa še stopiti na vrh Triglava. Cilj smo dosegli!

Še nekaj besed o poti – kajti v življenju ni važen cilj ampak pot.

Zakoračili smo jo po poti iz Pokljuke do doma Valentina Vodnika. Tri ure hoje po resnično lepi okolici in ob klepetu s tremi naključnimi pohodnicami je hitro minil. Kava in prva malica teknila kot tekne le tista – zaslužena.

Nadaljevanje proti Kredarici. Na trenutke neprijetno pot, od Konjskega sedla naprej, smo družno premagali. Po okrepčilu smo si nadeli varovalne pasove, samovarovalne komplete, čelade. Odložili odvečno in združili potrebno v dva nahrbtnika – hrbta sva prispevala v Aljažem, in smo šli. Mali Triglav smo dosegli po sicer zelo zahtevni ampak odlično varovani poti. Pred nami je bil še sam vzpon in hoja po triglavskem grebenu proti vrhu našega očaka in včasih, vsaj po mojem, premalo cenjenega simbola. Dosegli smo vrh Triglava z Aljaževim stolpom. Nekje sem slišal, da se obeta začasna odstranitev stolpa, zato je bil motiv, videti ga v obstoječem stanju, toliko močnejši.

Veliko veselje je, ko vidiš, da si nekomu pomagal k temu, da je vesel in ponosen na svoj dosežek. Seveda se poleg fotografiranja, čestitk, sporočanja veselih novic svojim najdražjim… malo delamo pametni in uprizorimo planinski krst. Tudi tokrat ni izostal.

Pa se je že bilo potrebno pripraviti na sestop. Meni se vedno zdi bolj zahteven, kot vzpon. Čeprav se vidi Kredarica na trenutke čisto blizu, pa par korakov od nje Staničev dom – je to le na videz oziroma po zračni liniji, a teren terja svoje. A se je vse izšlo kot treba. Pijačo in planirano zabušavanje na terasi Triglavskega doma pa je prekinil nenadni dež, ki je narekoval le eno – obleči anorak in pot pod noge proti prenočišču.

Kako zelo drugače je premagovati jeklenice in kline v zamegljenih razmerah ob konkretnem dežju in grmenju v ozadju si je potrebno izkusiti. Še dobro da so si bogovi dežja in neviht premislili in prenehali s svojim kazanjem moči. Zadnji del poti proti domu Valentina Staniča je potekel brez padavin in predvečerni sončni žarki so prebadali meglo.

Namestitev v urejeni sobi doma, prijazna oskrbnica in kuhar za katerega se je izkazalo, da je tudi “od tan kak mi“, okusna večerja in čedalje bolj ozke oči… tako smo kar ena za drugim ponikali. Glede na to kako smo ga vsi povprek smrčali, bi pod številko sobe 8 lahko pripisali “medvedji brlog”.

Pa se je že oglasila, ne bodi je treba – budilka.

Počasi smo se prekljuvali, pobrali še kak napotek za pot, se vsak po svojih navadah okrepčali in šli. Proti Konjskemu sedlu, najprej v smeri Krme nato pa zavijanje desno z malce neprijetnim prečenjem melišča in nadaljevanje proti že znanemu razpotju iz prejšnjega dne. Največja prednost sestop je, da pot postaja čedalje manj zahtevna, čedalje manj naporna in predvsem čedalje lepša. Ponovno na Vodnikovem domu, klepet z gosti, osebjem, “uničevanje” še zadnjih zalog hrane in nadaljevanje proti Strudorskemu sedlu. Na vprašanje, treh pohodnic in pozneje naših fotografinj, ali smo s Triglava je sledil “zelo … odgovor” da ne, ampak iz Maribora. In še veliko takih smo razdrli do prihoda na parkirišče. Še več pa med prijetno vožnjo,  “firma Jupič obvlada posel“,  proti domu kamor smo polni lepih vtisov vrnili.

Aljaž hvala za pomoč. Stanko, Silvo in Mitja čestitke in hvala za vse. Bodite in ostanite ponosni na svoj dosežek!

(Skupno 210 obiskov, današnjih obiskov 1)
Ta vnos je bil objavljen v Pohodi in potepi. Zaznamek za trajno povezavo.