Sobota, končno čas za potep. Ekipa. Ta prava! Zlatko, pobudnik Franc in ja, jaz seveda. Smer – Snežnik. Jutranje prepiranje z budilko – kaj za vraga mi je to potrebno, potem pa še preden se mi je ohladila kava, priropotata sotrpina in gremo na pot. Kriza, niti kave nisem spil in že drvimo proti avtocesti, proti Primorski.
Kam pa sedaj?
Vremenska napoved odlična – realizacija malo manj odlična oziroma gledano skozi učiteljsko deformirane misli nekako prej zadostna kot dobra. Prihod v Ilirsko Bistrico via počivališče Lom minil dokaj hitro potem pa kalvarija. Kam? Pa smo malo povprašali in že smo se po makedamski cesti vzpenjali serpentino za serpentino proti izhodišču.
Piha, piha…
Pot lepa, zaradi megel malo manj lepa, ker ni bilo nobenega pravega razgleda ampak, kaj češ september je pač že jesenski mesec in to vzameš v zakup. Na koči je pihalo kot za stavo, na vrhu še temu primerno bolj.
Na vrhu
Pot v dolino je bila ob občasnem prikazovanju sončnih žarkov, ki so vztrajno trgali meglo, čudovita. Šele takrat je bilo možno videti vso lepoto okoliške narave.
Megla se dviga