Martuljkovi slapovi in Belopeška jezera

Tokratni potep planincev nas je odpeljal v Triglavski narodni park na ogled Martuljkovih slapov.
Martuljek je gorski potok, ki svoje vode zbira v Martuljških gorah (južno od naselja Gozd Martuljek) v Julijskih Alpah, največ pa v zatrepu Za Akom, kjer je večji del leta majhen ledenik. Potok tvori Zgornji in Spodnji Martuljški slap. Martuljek se pri naselju Gozd Martuljek kot desni pritok izliva v Savo Dolinko.

Martuljek 1

Pot nas je vodila po tematski učni poti kjer smo ob potoku Martuljek in njegovem žuborenju občudovali rastlinstvo. Pot nas je kmalu pripeljala do spodnjega slapa. Nadaljevali smo do brunarice pri Ingotu, kjer smo naredili daljši postanek za okrepčilo. Proti zgornjemu slapu smo se podali ločeno. Prva ekipa se je usmerila desno, midva z Aljažem in najinim »vodnikom« Amonom pa levo. Slednji smo bili nekoliko hitrejši in smo počakali ostalo ekipo, nato smo skupaj premagali še plezalni del poti pod zgornji Martuljkov slap.
Ob povratku proti kombiju smo sprejeli odločitev, da pot nadaljujemo še v zamejstvo, do Belopeških jezer.
Belopeška jezera, tudi Mangartska jezera sta dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Dolino dveh ledeniških jezer, ki so jo Italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer, na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa 924 mnm.

Martuljek 2

Najprej smo  nekako do polovice obhodili spodnje jezero, kjer je pot nadelana neposredno na obrežju jezera in se nato usmerili proti zgornjemu jezeru (Lago due bi rekli Italijani). Tudi tu smo pričakovali podobno krožno pot, pa tokrat ni bilo tako. Povišani vodostaj jezera je zahteval svojo ceno in smo si tu in tam morali pot »nadelati« sami, kar pa je imelo navkljub utrujenosti, svoj poseben čar.
Na poti proti domu smo se ustavili še v Dovjem, kjer je spomenik  zaslužnemu, da je Triglav še danes naš. Jajkob Aljaž, župnik v Dovjem je namreč odkupil zemljišča na vrhu Triglava od občine Dovje leta 1895. Tudi stolp je načrtoval in ga dal izdelati sam. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Na poti domov smo opazovali spreminjajoče vreme in kar naenkrat smo vsi postali »vremenoslovci« ter napovedali nevihto. Nismo se ušteli, bližje domu kot smo bili, bolj nas je »pralo« – ampak v zavetju klimatiziranega kombija to ni ravno neka težava.

Galerija slik pohoda

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Komentiranje je onemogočeno.