Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.


Pogled na Krn v zgodnjih jutranjih urah, ki ga je ujel v objektiv Vili Jurgec.

Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in ‘začni iti’.

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja – Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo – prepričan sem v to – vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

(Skupno 69 obiskov, današnjih obiskov 1)
Ta vnos je bil objavljen v Pohodi in potepi. Zaznamek za trajno povezavo.