Srečanje mladinskih odsekov Podravja

Učenci planinskega krožka Cirkulane-Zavrč smo se v soboto, 9.4.2016,udeležili srečanja mladinskih odsekov Podravja. Srečanje je letos organiziralo PD Maks Meško Ormož.

Mladi planinci smo se zbrali ob 9.45 na železniški postaji v Osluševcih, pred starim vagonom, ki danes služi kot muzej. Ob prihodu smo najprej prisluhnili pozdravnemu govoru, nato je sledil kratek kviz na temo Slovenske železnice. Sledil je ogled muzeja v starem vagonu.

Srecanje

Pred muzejskim vagonom. Foto: Vili Jurgec

Razdelili smo se po skupinah in pričeli s pohodom v smeri Podgorci na Ritmerk, kjer je kontrolna točka OPP, na višini 267 m. Tukaj so nas pogostili s toplim čajem, z domačim rženim in mlečnim kruhom ter zaseko. Po dvournem pohodu nam je malica zelo teknila.
Po enaki poti smo se vračali na začetek naše poti, kjer so nas čakali prevozi za vrnitev proti domu.
Med potjo smo opazovali prečudovito naravo, ki se je začela prebujati v svojih spomladanskih barvah. Utrjevali smo naše znanje iz orientacije in so ogledali kužno znamenja, ki je postavljeno v spomin na kugo.
Tudi vreme nam je dobro služilo, temperature so bile ugodne za pohod. Tako smo si nabrali sveže spomladanske energije.

Zapisala: Sergeja Perkovič

Nekaj slik iz galerije slik

Ogledni turi v šentjurskem koncu

Z Zlatkom sva opravila letos že drugo ogledno turo na šentjurskem koncu. V začetku marca sva se podala na Resevno tokrat pa na Žusem. Na Resevno nisva imela s sabo fotoaparata zato mi boste pač morali verjeti na besedo.
Resevna je 650 m visok vrh, jugozahodno od Šentjurja, ki je dobila ime po vijoličasto cvetočem resju, ki v tem okolju množično cveti zgodaj spomladi in pozno v jeseni, kot sem se poučil iz letaka, ki sem ga dobil na planinski postojanki na Resevni. V bližini je 20 m visok, jekleni razgledni stolp.
Pot na vrh sva začela pri železniški postaji v Šentjurju in nadaljevala skozi Šibenik (ne tisti na morju), proti vrhu. Po postanku v domu sva se na izhodišče vrnila po strmi poti, ki je vsaj spodnjem delu, kjer poteka zdaj na levem pa spet na desnem bregu potoku, naravnost čudovita.

Žusem je 669 metrov visok hrib na severnem robu Kozjanskega. Krasi ga 25,9 m visoki razgledni stolp iz macesnovega lesa, ki velja za najvišji leseni stolp v Sloveniji.

Žusem

Foto: Zlatko Bezjak, 19. marec 2016

Do stolpa lahko pridemo po več poteh midva sva ubrala panoramsko pot iz Javorij, prestopila na zahtevno pot do vrha in sestopila po panoramski poti. Lepo urejena, dobro markirana in varovana pot ter prebujajoča pomladanska narava nama je polepšala dan.

Nekaj slik iz galerije

Izlet mladih planincev na Šmartno na Pohorju

V soboto, 7.11.2015, smo končno izpeljali prvi planinski izlet mladinskega odseka v tem šolskem letu. Zakaj končno? Planirano prvo izvedbo je preprečilo deževno vreme, planirano drugo izvedbo nepredvidljive razmere na meji … Čeprav je datum našega izleta sovpadal z datumom društvenega pohoda, in smo s tem našemu neutrudnemu predsedniku društva naložili še dodatno delo, smo izlet po gozdni učni poti Bojtina uspešno izpeljali in tako dobro štartali v novo sezono. Mentorje pa še posebej veseli vključevanje novih mladih planincev iz cirkulanskega in završkega območja.

Na pot smo se podali izpred šole v Cirkulanah. Sončno jutranje vreme je obetalo dobro vzdušje na izletu. Takšno je tudi bilo. Razporedili smo se v dva kombija in vožnja naši pustolovščini nasproti se je začela. Po kakšni slabi uri vožnje smo pričeli pohod pri izhodiščni točki v Bojtini na Šmartnem na Pohorju. Gozd, njegove pojavne oblike in gozdni prebivalci ter življenje ljudi nekoč in danes sta glavni temi gozdne učne poti. Ob poti smo spoznavali različne vrste gozda, drevesa in grmovnice, ki gozd sestavljajo.Opazovali smo naravne pojave, kot tudi posege ljudi v krajino.

dscn4187

Tako smo si ogledali oglarsko kopo, ribnika, brunarice…posebno zanimiv pa je Šetorov mlin z vodnim kolesom. Po ogledu mlina smo nadaljevali po gozdni stezi, opazovali in spoznavali drevesne vrste, se podali čez pašnik do solnice za divjad in do rimskega kamnoloma. Pot smo nadaljevali do Kresnikovih lip proti Ferdinandovi domačiji. In tu se naša krožna učna pot konča – lahko pa se podaljša do cerkvice sv. Uršule na nadmorski višini 1007 m.

Mi pa se ne damo kar tako! Seveda smo si zadali izziv premagati višino 1000 m.n.v. in to nam je tudi z lahkoto uspelo. Pri cerkvici sv. Uršule je ostalo še dovolj energije za brezskrbno lovljenje in podobne včasih že pozabljene otroške igre.

Povratek v dolino je minil hitro, zanimive stvari smo si še enkrat pogledali, obudili spomin in še enkrat poimenovali že videno in kmalu smo bili na izhodišču.

Novi člani so poleg čestitk za uspešno opravljen prvi podvig prejeli še članske izkaznice in dnevnike Mladi planinec. Verjamem, da bodo v njih zabeležili še veliko tako lepih izletov, kot je bil ta.

Seveda pa se v planinski krožek še vedno lahko pridružite in z nami doživljate toplino druženja, koristnost rekreacije in lepote neokrnjene narave.

Pogled v galerijo slik izleta

Kako smo prehiteli samega sebe

Vsakoletni dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal stalnica. Nič posebnega več, mogoče kakšna sprememba pri izbiri poti ali pri izbiri koče v kateri se prenoči, bolj ali manj standardna vodniška ekipa … kak nov obraz med udeleženci … in to je to. Pa vendar je bilo tokrat drugače.
Po planu smo se odpeljali v deževnem jutru proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostalo ekipo. Po avtocesti do Vranskega, zaradi zapore v tunelih, po Tuhinjski dolini čez Kamnik, mimo Brnika nazaj na avtocesto protu Jesenicam in do doline Krma.

img 5584
Pred startom iz doline Krma. (Foto: Vili Jurgec)

Dež je obupal in iz parkirišča smo kar kmalu začeli naš pohod po planu za prvi dan – priti do Doma na Kredarici, osvojiti vrha Triglava in se vrniti na Kredarico ter v domu prespati. Drugi dan, v soboto, pa povratek na izhodišče in vožnja domov.

Nismo še prišli, v pohodniku naklonjenih vremenskih razmerah, do planine Prgarca, ko mi je vodnik Vili namignil, da smo zelo homogena ekipa, ki hitro napreduje in da bi mogoče bilo vredno razmisliti o spremeni načrta ter se v dolino vrniti že prvi dan. Zamisel mi je bila takoj všeč, le malo preuranjena se mi je zdela, zato sva sklenila, da se o zadevi pogovorimo, ko dosežemo Kredarico.

img 5595
Dolina Krma je že krepko pod nami. (Foto: Vili Jurgec)

Kredarico smo dosegli v pričakovanem časovnem okviru, kljub vsem potrebnim postankom, razgledovanju, občudovanju vragolij pilotov helikopterjev s katerimi oskrbujejo koče. Tu smo naredili nekoliko krajši postanek, kot ga je morda kdo pričakoval, da smo pomalicali, odložili odvečno opremo, se opremili z varovalno opremo in se podali proti vrhu. Vmes smo še neuspešno lepili podplat na gojzer udeleženke Bernardke, ki je pogumno nadaljevala in tudi premagala vso preostalo pot v tekaški obutvi.

img 5646
Nekje na Malem Triglavu. (Foto: Vili Jurgec)

Pot iz Kredarice na Mali Triglav in nato na vrh našega očaka je potekala v dobrih vremenskih pogojih in brez zapletov. Le razgledovanje so ovirale meglice, ki so se potikale okoli. Pretirane gneče na poti ni bilo tako, da so bili občasni zastoji kratki. Vodniki ob takšnih udeležencih nismo imeli težkega dela in vrh je bil dosežen v pričakovanem časovnem okviru.

Vrh Triglava seveda zahteva, da so novinci krščeni. Izberejo si svojega planinskega botra in si s pravilnimi odgovori na vprašanja zaslužijo svoje izbrano planinsko ime, kar se “podpiše” z vodniško vrvico po tazadnji. Mojca in Barbara sta prejeli planinski krst in sta s tem postali “naši”.

img 5672
Botra s svojima krščenkama. (Foto: Ivo Zupanič)

Kot bi naročili so se v tem času razblinile meglice in imeli smo lep razgled poleg tega ni bilo vetra tako, da smo pot nazaj do Kredarice nadaljevali v kratkih rokavih. Potekala je tekoče in ideja, da bi se vrnili še isti dan v dolino je bila vse bolj živa. Nekje sredi poti proti Kredarici sem jo predstavil vodniku Božu, kateremu je takrat postalo jasno zakaj za vraga sva z Vilijem naredila tako kratek postanek pred vzponom na vrh. Seveda pa je mu bila zamisel všeč in ob povratku na Triglavski dom smo “sklicali sestanek”. Ekipa se je strinjala s predlogom, čeprav je to pomenilo skrajšanje postanka.
Pot v dolino je ob srečevanju tistih, ki so se šele podajali proti Kredrici tekla v dobrem vzdušju. Naš planinski prijatelj Franc, najbolj izkušen med nami in “kapo dol” tudi najstarejši, je na razpotju izbral svojo pot in nas na planini Prgarca počakal, saj smo mi ubrali daljšo pot. Ja, stari mački pač vejo.

img 5602
Planina Prgarca. (Foto: Vili Jurgec)

Od planine do parkirišča v dolini Krma smo utrujenost premagovali z nekaj več postanki, kakšno duhovitostjo, pa je šlo …  “čeprav zjutraj pot ni bila tako dolga”. Aja, pa še nekaj, tudi Kekčeva pesem – pa še kakšna, ni izostala. Ko se pot končno položi in iz skalnate poti postane potka, nato gozdna cesta, nato makadamska cesta, ki je za povrh še brez vzponov in spustov, smo mi “ljudje z ravnice” spet polni motivacije. Takšni, spet dobro razpoloženi smo prišli do našega kombija.
Kdaj najbolj uživamo obuti v gojzarje kakšnih dvanajst ur…? Ko jih sezujemo. Umivanje v bližnjem vodnem zajetju, sveža majica… kako malo je potrebno, da se spet dobro počutimo.
Kratka vožnja proti Kovinarski koči, kjer smo planirali namestitev, človeku da misliti, kako smo (raz/na)vajeni na udobje. Oskrbnik nas je lepo sprejel. Žal nam ni mogel ponuditi drugega kot skupna ležišča. Ob pijači smo “sklicali drugi sestanek” na katerem smo se odločali ali prespati na skupnih ležiščih, ali iskati drugo možnost prenočevanja … Pa še en predlog je, skoraj plaho, visel v zraku. Ali se odpeljati domov…? Vili, ki nas je tudi pripeljal je bil pripravljam tudi odpeljati proti domu. Odločitev je padla, gremo domov z vmesnim postankom za okrepčilo.
Na poti domov smo naredili postanek v Kamniku v piceriji Napoli. Predlog in “navigacijo” do lokala je prispeval Božo, ki je prvopristopnici Mojco in Barbaro in reaktivirano Bernardko nagradil še s priznanji. Ja, in potem še vožnja domov.
Tako smo prehiteli smo sami sebe. Kljub temu, da smo planirali dvodnevno potepanje, smo vse opravili v enem dnevu pri tem pa nismo šli čez svoje zmožnosti. To uspe samo pravim ekipam. Vesel sem, da sem polega Vilija in Boža lahko sodeloval pri vodenju tega pohoda, Franc hvala, da si delil svoje izkušnje z nami, Barbara, Berbardka, Mojca… brez vas ne bi prehiteli samega sebe.

Slikovni utrinki v galeriji slik

Planinska pot iz Konjic do Žičke Kartuzije

V ponedeljek, 27. aprila 2015, smo se podali na pohod po planinski poti iz Slovenskih Konjic (332) do Žičke Kartuzije (425m).
Nekako ob 7.00 smo se zbrali na parkirišču pri osnovni šoli v Cirkulanah od koder smo se odpeljali proti Slovenski Bistrici in naprej do Slovenskih Konjic.

phoca thumb l dscn0339

Od parkirišča pri pokopališču v Konjicah smo krenili po lepo urejeni gozdni poti mimo ruševin Konjiškega gradu do Skale, kjer so nekateri izmed nas preverili strah pred višino. Po navpični steni se namreč da lepo plezati po lepo urejeni in varni, čeprav zelo zahtevni plezalni poti.
Nadaljevali smo po gozdni cesti, od katere smo se kmalu poslovili in po bližnjicah prišli do Treh križev (775m) – do razpotja na Konjiški gori. Po kakšnih 15 minutah pa smo se že spuščali v dolino sv. Janeza, prečkali potok Žičnica in prišli pod vzhodnim obzidjem kartuzije naravnost do Gastuža, najstarejše slovenske gostilne.

Čas je ob užitkih, ki jih ponuja prebujena pomladanska narava v neokrnjenem okolju in v prijetni družbi ljudi, ki jim gibanje v naravi ter druženje v prehitrem času, v katerem živimo, še vedno nekaj pomeni je hitro minil. Pridružite se nam še kdaj!

Povezava na galerijo slik

Stran 10 od 12« Prva...89101112