Pohod prijateljstva

Spet so me namotali. Pa sem rekel, da več ne bom. No ja malo pa me je gnala radovednost, kje je ta pot. Voditi pohod s kakšnimi 400 udeleženci pač ni čisto enostavno, je pa izziv in če sem do sedaj vse, bom še tega. Pa še pomoč sem imel, Sonja je poznala pot in je bila ena skrb manj. Pa še ogledno turo je naredila.

Zjutraj tega dne. Vremenska napoved navdušujoča, pogled skozi okno v sobotnem jutru pa vse prej kot to. Še menjava šopka na maminem in atovem grobu in šibam na Borl, zbirališče in izhodišče letošnjega Pohoda prijateljstva. Dobra ideja naših športnih pedagogov Mitja, Maje in verejtno še koga, da ne bom krivičen se je prijela in tako je to letos že … pa saj ne vem, je pa že tradicionalen medgeneracijski pohod.

Zbirališče na Borlu

Na Borlu se nas je zbralo več, kot smo pričakovali nepoboljšljivi optimisti. Malo dogovorov z sedmo silo – gospodom Ivanušom, nekaj diplomacije z udeleženko z otrokom na vozičku, pozdrav in napotki udeležencem … in ‘začnimo iti’.

Proti Šlogu

Pot se je vila z borlskega brega proti Prišibici kateri smo se izognili med vinogradi proti Malemi šlogi mimo nekdanje pečine, ki obstaja še samo v mojih spominih iz otroštva, danes pa je že popolnoma porasla. Sledi veliki šlog – spet spomini iz otroštva, nekoč pašnik, nato urejen terasasti sadonosnik, danes pa neprehodna goščava zato smo nadaljevali proti Huzarovi kapeli.

Naša četica…

Tu smo pot nadaljevali po Marijini poti, in ob vinogradu naredili sendvič postanek.

Postanek

Okrepljeni smo nadaljevali proti cerkvi Device Marije

Po Marijini poti

in se spustili do šole kjer nas je čakal družabni del pohoda s posaditvijo lipe prijateljstva, športnimi igrami …

Snežnik

Sobota, končno čas za potep. Ekipa. Ta prava! Zlatko, pobudnik Franc in ja, jaz seveda. Smer – Snežnik. Jutranje prepiranje z budilko – kaj za vraga mi je to potrebno, potem pa še preden se mi je ohladila kava, priropotata sotrpina in gremo na pot. Kriza, niti kave nisem spil in že drvimo proti avtocesti, proti Primorski.

Kam pa sedaj?

Vremenska napoved odlična – realizacija malo manj odlična oziroma gledano skozi učiteljsko deformirane misli nekako prej zadostna kot dobra. Prihod v Ilirsko Bistrico via počivališče Lom minil dokaj hitro potem pa kalvarija. Kam? Pa smo malo povprašali in že smo se po makedamski cesti vzpenjali serpentino za serpentino proti izhodišču.

Piha, piha…

Pot lepa, zaradi megel malo manj lepa, ker ni bilo nobenega pravega razgleda ampak, kaj češ september je pač že jesenski mesec in to vzameš v zakup. Na koči je pihalo kot za stavo, na vrhu še temu primerno bolj.

Na vrhu

Pot v dolino je bila ob občasnem prikazovanju sončnih žarkov, ki so vztrajno trgali meglo, čudovita. Šele takrat je bilo možno videti vso lepoto okoliške narave.

Megla se dviga

 

Slavnik

Dolga pot

Pa še isti dan na Slavnik. Jaz nisem imel tja nobene sile, Zlatko še manj, ampak vozil je Franc in mu ni bilo težko narediti teh dodatnih kilometrov na koprsko stran in ne žal podvozja avtomobila, ki ga je ‘testiral’ po slabi, razorani makedamski cesti in ga pač nisva ‘preglasovala’.

Na vrhu

No do vrha res ni bilo daleč, pravzaprav mi je bilo celo malo nerodno, da smo se skoraj do doma pripeljali, no ja verjetno pa je naša MB registerska tudi kaj povedala in to, da je pa za nami že bil en vzpontega dne pa tudi kaj odtehta.

Ko te k nečemu kar vleče …

“Baobab”

Špik

Pohod na Špik. Uh, ni nam lahko. Pobudnik Franc me je izbezal iz cone konforta in me spravil na pohod na Špik. Vremenska napoved je kazala prijazen obraz, opisi na Hribi.net pa malo manj. Kakorkoli že, še v temi na zadnji avgustovski dan letošnjega leta sem se s Francem, pa še drugim Francem odpravil na pot. Od kranjske gore proti Vršiču do parkirišča za avtomobile in proti Koči v Krnici. Do do taja dobra ura in od tam napis na tabli Špik 4 ure. Da ti pade mrak na oči.

Koča v Krnici

Povprašamo oskrbnika kaka je pot, pa nas ‘potolaži’, da on ne hodi v gore, da smo malo pozni in da pot ni ravno prijetna. Pa smo hoteli še izvedeti kateri vrh pa to je in nas ‘potolaži’ še v drugo, da se ne vidi od koče… Kaj češ kdo drug kot trmasti štajerci pač vzamemo pot pod noge in gas.

Po dolgem času se mi je obetal spet muskenfiber – saj prav, saj sem pred turo vedno našel kak izgovor zakaj ne na kolo, zakaj ne to ali ono kar bi prispevalo k dobri kondicijski pripravljenosti.

Pot proti Špiku

Pot je bila kjub vsemu zanimiva, potrebne informacije sva pobirala od ljudi, ki sva jih srečevala, prehitevala ali pa bila prehitevana, tretji član odprave je, kot je že na poti v avtu napovedal ‘odstopil’ in šel nazaj v kočo na hladen pir, midva pa sva rinila naprej.

Sedlce

Nad gozdno mejo sva počasi prisopihala do sedelca, kjer naju je čakal še vspon varovan z jeklenicami in po tem sva končno po krajšem spustu ugledala najin cilj.

Ampak kljub naporu in občasno neprijaznim predelom poti se je splačalo, zgoraj na vrhu so res nebesa. Pihalo ni, jasnina pa je omogočala čudovite razglede.

Špik

Povratek, po isti poti, čeprav je bilo zamišljeno po melišču navzdol. No, ja dokler ga ne vidiš, potem pa te mine. Uspelo se nama je tudi malo zgubiti v suhi hodourniški strugi, pa je pot trajala kake pol urce dlje.

Ampak sveža, hladna pijača ob povratku v kočo pa se je prilegla. Potem pa še ura do avta – in proti domu.

Pa še pojasnilo. Ker nisva imela fotoaparata sem si pričujoče slike sposodil na spletu.

Stran 12 od 12« Prva...89101112