Slavnik

Dolga pot

Pa še isti dan na Slavnik. Jaz nisem imel tja nobene sile, Zlatko še manj, ampak vozil je Franc in mu ni bilo težko narediti teh dodatnih kilometrov na koprsko stran in ne žal podvozja avtomobila, ki ga je ‘testiral’ po slabi, razorani makedamski cesti in ga pač nisva ‘preglasovala’.

Na vrhu

No do vrha res ni bilo daleč, pravzaprav mi je bilo celo malo nerodno, da smo se skoraj do doma pripeljali, no ja verjetno pa je naša MB registerska tudi kaj povedala in to, da je pa za nami že bil en vzpontega dne pa tudi kaj odtehta.

Ko te k nečemu kar vleče …

“Baobab”

Špik

Pohod na Špik. Uh, ni nam lahko. Pobudnik Franc me je izbezal iz cone konforta in me spravil na pohod na Špik. Vremenska napoved je kazala prijazen obraz, opisi na Hribi.net pa malo manj. Kakorkoli že, še v temi na zadnji avgustovski dan letošnjega leta sem se s Francem, pa še drugim Francem odpravil na pot. Od kranjske gore proti Vršiču do parkirišča za avtomobile in proti Koči v Krnici. Do do taja dobra ura in od tam napis na tabli Špik 4 ure. Da ti pade mrak na oči.

Koča v Krnici

Povprašamo oskrbnika kaka je pot, pa nas ‘potolaži’, da on ne hodi v gore, da smo malo pozni in da pot ni ravno prijetna. Pa smo hoteli še izvedeti kateri vrh pa to je in nas ‘potolaži’ še v drugo, da se ne vidi od koče… Kaj češ kdo drug kot trmasti štajerci pač vzamemo pot pod noge in gas.

Po dolgem času se mi je obetal spet muskenfiber – saj prav, saj sem pred turo vedno našel kak izgovor zakaj ne na kolo, zakaj ne to ali ono kar bi prispevalo k dobri kondicijski pripravljenosti.

Pot proti Špiku

Pot je bila kjub vsemu zanimiva, potrebne informacije sva pobirala od ljudi, ki sva jih srečevala, prehitevala ali pa bila prehitevana, tretji član odprave je, kot je že na poti v avtu napovedal ‘odstopil’ in šel nazaj v kočo na hladen pir, midva pa sva rinila naprej.

Sedlce

Nad gozdno mejo sva počasi prisopihala do sedelca, kjer naju je čakal še vspon varovan z jeklenicami in po tem sva končno po krajšem spustu ugledala najin cilj.

Ampak kljub naporu in občasno neprijaznim predelom poti se je splačalo, zgoraj na vrhu so res nebesa. Pihalo ni, jasnina pa je omogočala čudovite razglede.

Špik

Povratek, po isti poti, čeprav je bilo zamišljeno po melišču navzdol. No, ja dokler ga ne vidiš, potem pa te mine. Uspelo se nama je tudi malo zgubiti v suhi hodourniški strugi, pa je pot trajala kake pol urce dlje.

Ampak sveža, hladna pijača ob povratku v kočo pa se je prilegla. Potem pa še ura do avta – in proti domu.

Pa še pojasnilo. Ker nisva imela fotoaparata sem si pričujoče slike sposodil na spletu.

Stran 12 od 12« Prva...89101112