Pohod mladih planincev na Ravno goro

V sklopu razvejanega izvira reke Bednje se nahaja, najsevernejša planina Hrvatskega Zagorja, Ravna gora. Med planinci se je nekako ustalilo mišljenje, da je Ravna gora samo gorski masiv okoli najvišjega vrha v bližini kapelice Treh kraljev (680m), odnosno med Trakoščanom in rečico Žarovnico čeprav se ve, da zaseda veliko širši prostor.

Za prvi pohod v letošnji sezoni smo mentorji izbrali pohod v sosednjo Hrvaško. Bližina, dobro poznavanje terena in pretekle dobre izkušnje so prispevale k tej izbiri. Po krajši vožnji z avtobusom, prečkanju državne meje na Cvetlinu smo se izkrcali v istoimenskem kraju v samem vznožju Ravne gore od koder se ponudi pogled na markantne Velike pečine.

Pot smo nadaljevali po cesti skozi naselje, nato pa po planinski poti, ki vodi nad vinogradi in nato vijuga po gozdnih vlakah ob stalnem rahlem vzponu. Kaj kmalu smo prišli na jaso pod Pustim duhom od koder smo se usmerili proti kapelici Treh kraljev in od tu do najvišje kote Ravne gore z razglednim stolpom. Spustili smo se še do vzletišča zmajarjev in jadralnih padalcev, se nastavljali sončnim žarkom in nato pohiteli do planinske postojanke Filićev dom. Končno so prišli na vrsto sendviči, če si malce lačen še posebej teknejo.

Žigosanje dnevnikov in še kak žig na roko, igranje na igralih, nastavljanje sončnim žarkom, opazovanje prebujajoče narave, skupinsko fotografiranje… in čas kar odleti. Spet je bilo potrebno na pot. Tokrat spust mimo Pustega duha, proti najvišji točki Velikih pečin imenovanem Križ. Na poti smo veselo pozdravljali nasproti nam sopihajoče planince, ki so nam prijazno vračali pozdrave in nam povedali, da nas je lepo videti. In res je bilo tako. Šestindvajset dobro razpoloženih otrok, ki se odločijo zdravo in koristno preživeti sobotni dopoldan je v današnjih časih res lepo videti.

Tik pred skalnim vrhom Velikih pečin imenovanem Križ, smo odložili palice in opravili pravi mali plezalni podvig. Za ene je bila to prva izkušnja, za tiste mlade planince z daljšim stažem pa zgolj spomin na naše prvo skupno planinarjenje. Vsi smo uspešno priplezali na vrh in nazaj ob povratku. Na vrhu smo spoznali zakaj nosi točka ime Križ – krasi jo razpelo. Občudovali smo prelepo okolico, se poučili kako pomembna je skrb za varnost ob obisku gora in se nato po isti poti vrnili na izhodišče.

Sledil je še spust do naselja in našega avtobusa s katerim smo se odpeljali proti domu povedat kako smo preživeli naš planinski potep.

Bilo je lepo. Hvala PD Cirkulane ureditev in plačilo stroškov prevoza, Zlatku, mentoricama Sergeji in Maji za pomoč pri organizaciji in vodenju pohoda.

 

Nočni pohod 2018

Pa je za nami, nočni pohod od Gradu Borl do podružnične cerkve Device Marije in nazaj na izhodišče.
Zbrali smo se na zunanjih površinah pred gradom Borl. Po borlski cesti smo podali proti Plešibici in po približno 100 m na kolovoz med vinogradi proti gozdu na gozdno cesto – po Šlogu.
Gozdna cesta je bila deloma zasnežena, deloma že popolnoma kopna. V kotanjah mokra pa spet na izpostavljenih rebrih popolnoma suha. Skratka pravo doživetje in odlična priložnost za nabiranje kondicije po že kar malo dolgem zimskem obdobju. Prav kmalu smo prišli do vinogradov kjer nas je kolovozna cesta pripeljala do Huzarove kapele. Tu so nas pričakali naši prijatelji iz Slovenske Bistrice z vodnikom Božom in našo najmlajšo udeleženko Ivano.

Nicni Pohod 2018

Pred Huzarovo kapelo. Foto: Vili Jurgec

Družno smo nadaljevali po trasi Marijine romarske poti. Nekaj časa po kolovozu mimo redkih hiš in nato zopet po gozdni vlaki v gozd ob rahlem vzponu do ceste, ki razmejuje gozd na levi in vinograde na desni strani.
Sledila je še krajša pot po gozdni pešpoti, ki nas pripelje iz gozda med vinogradi neposredno pod vzpetino z cerkvico Device Marije.
Tu smo postali, poklepetali, spoznali razloge za nastanek cerkvice in pripravili svetilke. ‘Noč je dobila svojo moč’. Povratek je bil v nočnih razmerah, kar je kjub enaki poti dalo našemu pohodu še poseben čar.
Bilo je lepo. Pridružite se nam na naslednjih pohodih in doživite skupaj z nami nekaj lepega in zdravju blagodejnega.

Prvi pohod v letu 2018

Morda nam »zeleni« novoletni prazniki res niso najbolj pogodu. Cirkulanski planinci smo našli rešitev, odpravili smo se malo višje in z eno nogo stopili v zimsko idilo. No v resnici nismo iskali rešitve, zgodila se je sama od sebe, saj smo tudi letos sezono pohodov začeli s tradicionalno novoletno turo na Donačko goro.

Donacka 2018

Čeprav bo potrebno čiščenju gojzarjev in oblačil tokrat nameniti nekaj več časa – spodaj razmočen, višje, zasneženo pomrznjen teren pač terja svoj davek – je za nami prijeten pohod.

Skozi vso pot, še posebej pa z vrha Donačke gore so se na ogled ponujale čudovite slike okoliških krajev, hribov in gora, kakršnih tudi tisti, ki se pogosteje podamo v hribe, ne doživimo velikokrat.

Pohod na Strahinjčico

Srahinjčica se razprostira od zahoda proti vzhodu nad Krapino. Dvigne se strmo v višino kot ogromna, ostro nagnjena streha, kar daje kraju poseben izgled. Boki grebena su skoraj navpični, prekriti z gostim gozdom – z juga prevladuje hrast, s severa bukev z nizkim grmičevjem. Nima izrazitega vrha, najvišja kota-846 (Sušec) metrov se nahaja na severnem grebenu nekoliko metrov od debla velike bukve. Gledano v profilu glavnega grebena od zahoda proti vzhodu dviga se kar nekaj vrhov: Slon 445 m, Gorjak 678 m, Goleš 685 m, Sušec – 846 m in Sekolje 738 m.

Našo pot smo začeli na parkirišču v Podgori Krapinski. Izbrali smo najugodnejšo in atraktivno pot preko Jelenskih pečina do planinskega doma. Nadaljevali smo do Dedeka, ki služi tudi kot vzletišče jadralnim padalcem. Nadaljevali smo do najvišje točke – Sušeca. Po vrnitvi do doma, ki je v tem času zaprt, smo pomalicali se podali na razgledni stolp in se spustili proti izhodišču po drugi poti.

Tako smo obiskali še preostale že omenjene točke-kote  po občasno dokaj zahtevni, z jesenskim listjem nasuti zdrsljivi poti, ki ni kaj dosti shojena. Vsekakor pa je dobro in na gosto markirana. Skratka pohvalimo se lahko, da smo praktično prehodili celotno Strahinjčico. Posebno atraktiven je pogled iz razgledišča Slon, ki upravičeno nosi tako ime. Ob pogledu na izstopajočo kamnito gmoto, ki štrli iz terena, ni potrebno uporabiti veliko domišljije, da uzreš silhueto slonove glave.

Skratka za nami je krasen pohod, kakršni ostanejo s spominu zaradi naravnih lepot, zahtevnosti terena in enkratne ekipe – sinergija zagnanosti, izkušenj in kolektivnega duha. In ker se nenazadnje tako spodobi, smo si še malce ogledali mestno središče Krapine, park pred Muzejem krapinskih neandertalcev, ki ga tokrat nismo obiskali in se okrepčali s pico v prijazni piceriji.

Jesenski pohod na Donačko goro

Če držijo vremenske napovedi se jesen preveša v zimo in se nam obeta hladen val. Razlog več, da smo se z mladimi planinci odločili ujeti, morda še zadnjo, jesensko soboto za pohod. Imeli smo srečo, narava nam je poklonila čudovit jesenski dan, ki ni skoparil z čudovitimi barvami, ki so se ponujale na ogled okrepljene s sončnimi žarki.

Je že res, da smo planirali obiskati Lovrenška jezera, pa smo ob zbiranjem informacij izvedeli, da so tam, na višin nad 1500 m, vremenske razmere precej manj prijazne. Sklicali smo kratek sestanek in se zedinili, da gremo raje na Donačko goro.

Pot nas je vodila iz Cirkulane v Žetale v Pridno vas, kjer smo izstopili iz avtobusa. Po kratkih napotkih smo jo mahnili do planinske postojanke Rudijev dom, kjer smo žigosali dnevnike, pomalicali in se odpravili na vrh Donačke gore. Serpentinasta pot je strma, zahteva pazljivost ampak vsi smo zadovoljni in ponosni prisopihali na vrh. Od tu smo si razgledali okolico. Kamniško-Savinjske Alpe  so se zdele le korak od nas, pogledi na Haloze in Pohorje so kar žareli v jesenskih barvah… Na vrhu smo naredili smo še skupinsko fotografijo, se vpisali v knjigo, žigosali dnevnike, obudili kak spomin na lanski pohod, ko vreme ni bilo tako prijazno in se odpravili nazaj do planinske postojanke.

V Rudijevem domu in okolici smo se spočili, sprostili, privoščili kakšno pijačo ali kupili spominek. Nato smo se odpravili proti izhodišču, kjer nas je čakal naš avtobus, s prijaznim šoferjem, ki nam je vozilo parkiral nekoliko višje in nam s tem prihranil nekaj poti.

Vožnja proti domu je hitro minila. Pred šolo so večino že čakali starši, ki so za otroke, bogatejše za eno lepo izkušnjo odpeljali domov.

Hvala PD Cirkulane za organizacijo in pokritje stroškov prevoza, Sergeji, Zlatku in Aljažu za pomoč pri vodenju pohoda. Bilo je lepo. Verjamem, da se bomo tako prijetno družili še velikokrat.

 

Stran 5 od 12« Prva...34567...10...Zadnja »