Pa smo jo mahnili na Donačko goro. Tokrat desetič. Lahko se pohvalim, da sem sokrivec tega tradicionalnega pohoda. Prvič smo bili štirje in smo malo za šalo še bolj pa zares rekli, da bomo poskušali ta pohod (pre)narediti v stalni novoletni pohod društva. Uspelo nam je.
Prvi pohod…
Od prvih štirih smo letos bili trije, Franc Hameršak, Božidar Horvat in sam. Škoda, da se letos ni mogel pridružiti Franc Levičnik. In ker se že hvalim – sam sem bil prisoten na vseh desetih.
… in deseti (enajst let pozneje)… še dobro da kape prikrivajo srebrnino v laseh.
Na pohodu sva se z Božom dogovorila, da zapiše kaj o tem pohodu. Njegov zapis objavljam v celoti:
Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019
Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni. Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.
Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.
Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).
Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica. Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.
Zapisal: Božidar Horvat
