Čeprav smo planirani pohod naredili teden dni kasneje kot smo planirali, lahko zapišem, da je za nami še en lep in uspešen pohod. S kombijem, ki ga je organiziral upravljal Vili smo se odpeljali do nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj.
Na koncu velikega makadamskega parkirišča smo se napotili v smeri Prevala in Roblekov dom. Zložna pot nas je pripeljala preko melišča v strnjen gozd in nato prešla iz gozda na strma in dobro zavarovana pobočja, ter nas pripeljala do Bornovega tunela. Bornov tunel ima ime po grofu Bornu, ki ga je dal izklesati, da je lahko brez težav obiskoval svoja lovišča na pobočjih Begunjščice.
Na drugi strani tunela smo še nekaj časa hodili po vzhodnem ostenju Begunjščice, nato prečili melišče in strmejša gozdnata pobočja. Sledila je široka pot po kateri smo prišli do planine Preval.
Na planini Preval smo naredili odmor za malico, poskusili domačo pašteto, ki sta jo pripravila oba Božidarja – odlična je bila, obdržita to lepo navado.
Razpisal sem pot čez Rožo za osvojitev vrha Begunjščice, čeprav sem imel željo, da bi vrh dosegli po poti čez Kalvarijo – že ime poti pove dovolj. Ekipa se je strinjala, da spremenimo smer in nadaljevali smo čez Kalvarijo, po strmi, skoraj neoznačeni, na nekaterih predelih zahtevni in nevarovani poti proti velikemu vrhu na Begunjščici. Kljub naporu, znoju… ki ga terja pot, pa je ta pot vredna obiska. Ko smo prišli pod vrh in ugledali vso lepoto Begunjščice smo vedeli, da bi bilo narobe, če je ne bi ubrali.
Na vrhu postanek, razglede so onemogočile meglice, fotografiranje in glej ga zlomka presenečenje. Obisk črne ovce – dobesedno, katere pa nismo zanimali mi, ampak dobrote iz naših nahrbtnikov, v katere je predrzno vtikala glavo in nam na koncu pojedla čebulo. Ja kaj češ, je bila pač naslednja malica brez tega priboljška.
Z vrha smo se spustili na Roblekov dom, kjer smo pomalicali, občudovali vragolije pilota jadralnega letala, uživali v zvokih Pihalnega orkestra Lesce, oskrbeli Božidarjevo koleno… skratka vsega po malem in že je bilo treba v dolino.
Prijetna, dobro označena pot čez Rožo je hitro minevala, opornica za koleno je odlično opravila svoje poslanstvo in po postanku pri Roži, kjer smo se osvežili pri vodnem viru, smo hitro bili spet na planini Preval. Od tod pa še dobro uro po Bornovi poti nazaj v Ljubelj.
Ker takšna, kašnih sedem ur trajajoča pot terja kar nekaj energije, ki jo je potrebno nadoknaditi, smo se tudi tokrat odločili obiskati restavracijo Gitadela, kjer so tudi tokrat za nas dobro poskrbeli.
Glerija slik pohoda
