Tradicionalno, desetič na Donačko goro

Pa smo jo mahnili na Donačko goro. Tokrat desetič. Lahko se pohvalim, da sem sokrivec tega tradicionalnega pohoda. Prvič smo bili štirje in smo malo za šalo še bolj pa zares rekli, da bomo poskušali ta pohod (pre)narediti v stalni novoletni pohod društva. Uspelo nam je.

Prvi pohod…

Od prvih štirih smo letos bili trije, Franc Hameršak, Božidar Horvat in sam. Škoda, da se letos ni mogel pridružiti Franc Levičnik. In ker se že hvalim – sam sem bil prisoten na vseh desetih.

… in deseti (enajst let pozneje)… še dobro da kape prikrivajo srebrnino v laseh.

Na pohodu sva se z Božom dogovorila, da zapiše kaj o tem pohodu. Njegov zapis objavljam v celoti:

Deseti pohod na Donačko goro, 5.januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni.  Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica. Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

Od božiča do treh kraljev

Nekoliko manj potepov je bilo v decebru, saj so potekale intenzivne priprave na božično-novoletne prireditve. Pa še predstavo za završko mladež je bilo potrebno izpeljati. Nekaj časa pa sem namenil za izdelke, ki sem jih naredil za obdaritev ob praznikih za ljudi, ki mi veliko pomenijo.

Obenem pa je bil že skrajni čas, da sem se lotil izdelave zvezde za pevce, ki predstavljajo svete tri kralje in obiskujejo domove ter s petjem priložnostne pesmi v hiše kličejo blagoslov. Kaj češ: “dana beseda zavezuje”… zvezdo sem uspel narediti pravočasno, ampak se vseeno porodi pomislek ali je “to-to” …

Največje veselje pa je, ko ti svoje zadovoljstvo z izdelkom izrazijo tisti, ki jim je namenjen. Hvala prijatelji za obisk in za to, da ohranjate običaj ob svetih treh kraljih. In nenazadnje hvala, da sem lahko na svoj način prispeval delček k ohranjanju slovenske kulturne dediščine.

 

Božična predstava

Božični čas je čas, druženja in obdarovanja. Tudi tokrat, v tretje, sva s kolegico Janjo Solina Črnivec prevezela mentorstvo učencem in družno smo pripravili božično predstavo za otroke iz Zavrča. V veliko Božičkovo vrečo smo stlačili enourno druženje ob poučni otroški predstavi, ki smo ji dodali ščepec smeha in petja.

Ker bi bilo škoda, da bi jo uprizorili samo enkrat smo jo »gledališčniki« preselili, 21.12.2018, še v šolsko jedilnico in s predstavo dopolnili šolsko prireditev ob dnevu samostojnosti in enotnosti.

Meglena Ravna gora

Jesenske počitnice se iztekajo, planirane aktivnosti opravljene, torej se spodobi, da si privoščim kak potep. Najprej smo mislili biti trije nato sva ostala dva. Aljaž je ob dogovorjeni uri prišel pome in sva čez »gorski prelaz« Okič odbrzela do mejnega prehoda Cvetlin na izhodišče »kačje poti« na Ravni gori.

Razpotegnjeni hrbet Ravne gore doseže na svoji najvišji točki 660 metrov nadmorske višine. Ravna gora je znana tudi po svojem centru za jadralno padalstvo in po mnogih planinskih pešpoteh. Blizu najvišjega vrha je cerkvica sv. Treh Kraljev. Od tod ni daleč do doma Pusti duh in do Filićevega doma. Z razgledišč posejanih po njej se ponujajo edinstveni pogledi na Hrvaško Zagorje, Haloze in še dlje.

Vreme, dan po dežju, suho – vendar megleno. Res je, da v prejšnjem odstavku omenjenih razgledov nisva bila deležna, ima pa tudi takšno vreme svoj čar. Skratka pogoji v katerih si hvaležen markacistom za njihov trud. Kajti v slabi vidljivosti in z odpadlim jesenskim listjem zasutimi potkami so markacije več kot dobrodošle.

Pot naju je vodila proti cerkvici in vrhu Ravne gore z razglednim stolpom na katerega sva se seveda povzpela. Na Filićevemu domu sva naredila krajši postanek, nato pa nadaljevala proti vhodu. Ob povratku mimo doma, vzletišča jadralnih padalcev in cerkvice sva se napotila na Pusti duh, kjer sva se prijetno zaklepetala s tremi planinci iz Karlovca.

Po “spolzkem spustu” v dolino sva se oglasila še pri Križu na vrhu markantnih Velikih pečin in nato proti parkirišču. Prijaznemu domačinu, ki je sekal grmičevje nad cesto, »da ne bu problemov kad padne sneg«, sva se zahvalila za gostoljubno povabilo na kupico mošta… in nato proti domu.

Kozjansko v barvah jeseni

Pohod na Žusem smo, po vožnji do Javorja, pričeli pri Turistični kmetiji Žurej. Pot nas je vodila po lepi javorski dolini po dobro nadelani planinski poti, skozi pretežno listnat gozdu. Sledil je prvi resnejši vzpon v »K…v hrib« in nato spust. Nadaljevali smo po strmi, zelo zahtevni poti, nad kamnolomom. Stolp na Žusmu, ki stoji na severovzhodnem vrhu Velikega špička (669 m), najvišje točke Žusma in predstavlja severni rob Kozjanskega nas je pozdravil takoj po sestopu iz zadnjega dela varovane poti.

Ravno, ko smo kronali svoj podvig »z osvojitvijo« vrha stolpa in želeli uživati v razgledu po Kozjanskem so oblaki in veter slavili zmago nad, s sončnimi žarki obsijanim jesenskim dnevom. Pa je Sonce v slabih petnajstih minutah spet obnovilo zavezo s sončnimi ljudmi in z žarki prebodlo oblake ter nas na preostanku pohoda vedno znova navduševalo s svojimi barvami. Verjamem, da je to moč razbrati iz nekaj priloženih fotografij.

Na poti proti domu smo se ustavili še pri Slivniško jezeru, kjer smo izvedeli, da je to umetno jezero bilo napolnjeno je bilo leta 1976 za potrebe Železarne Štore. Zaradi razvoja tehnologije ga ta ni več potrebovala, zato je ostalo kot zadrževalnik poplavne vode ter kot jezero za ribolovno in turistično dejavnost.

 

Stran 1 od 1312345...10...Zadnja »