Pot med krošnje

V soboto, 12.10.2019, smo izpeljali jesenski planinski izlet na Roglo mladih planincev in čebelarjev. Natančneje na tamkajšnjo novo pridobitev imenovano Sprehod med krošnjami, si ogledali improvizirano pohorsko vasico in jo mahnili po gozdnem kolovozu na Pesek.

Čudovita jesenska narava se je kopala v sončnih žarkih in nam naslikala čarobne jesenske podobe.  Z dobro razpoloženimi osemindvajsetimi otroki smo uživali tudi njihovi spremljevalci. Posebej pohvalno je, da se nam je pridružilo veliko novih članov in da so se tudi vsi prijavljeni izleta udeležili.

Pot med krošnjami leži v osrčju mogočnih pohorskih gozdov, na vrhu Rogle, na nadmorski višini 1517 metrov.

Pot nam pokaže edinstvenost pohorske narave in v nas vzbudi občutek za njeno varovanje. Skupaj smo spoznali drevesa krajevnih gozdov vse od korenin do vrhov krošenj in srečali s številnimi živalmi in rastlinami, ki jih lahko najdemo le na Pohorju.

Po nakupu kart smo se podali dogodivščini nasproti. Najprej nas je pozdravila veverica, nato pa poučne točke z slikovnimi, materialnimi in pisnimi pojasnili. Na posameznih odcepih pa je bilo poskrbljeno še za adrenalinske navdušence.

Tako nas je kilometer dolga pot popeljala skozi raznolik gozd, v katerem smo naleteli na mnoga presenečenja in nove reči, ki so nas poučile o naravnih procesih v gozdu. Pa tudi o tem, kako jih zaščititi in o zanimivih dejstvih, ki nam bodo pomagala razumeti, kaj gozd in njegovi prebivalci potrebujejo za življenje.

Seveda pa je sprehajališče oziroma krožno speljan 37 m visok stolp, s premerom 22 m, tudi kot tehnična stvaritev vredna ogleda, saj je konstruiran  iz jeklenih in lesenih sestavov na nevsiljiv način.

Po poučnem sprehodu med krošnjami smo pomalicali, kupili tudi kak spominek in se podali peš do smučarske proge in uživali v improvizirani pohorski vasici. Zagotovo pa je bil najbolj obiskan zipline.

Nato smo prehodili, kot se za planinski pohod spodobi, še nekaj kilometrov poti proti Pesku, si v Domu na Pesku žigosali dnevnike in sledila je vožnja proti domu.

(Skupno 5 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Mladi planinci, Pohodi | Komentarji so izklopljeni za Pot med krošnje

Velika planina

Idejo je dal naš sindikalist Mitja in seveda sem bil takoj zato, da izpeljemo pohod na Veliko planino za sodelavke in sodelavce. Čeprav se kdo zaradi preobilice drugih obveznosti ni mogel udeležiti se nas je nabralo lepo število.

Vreme nam je dobro služilo, kanček boljše vidljivosti bi sicer pripomogle k jasnosti posnetkov, predvsem pa je važno, da smo se imeli zelo lepo. Čisto nič se nam ni mudilo. Da šofer ne bi bil v skrbeh, kje hodimo smo ga vzeli s seboj. Najprej iz Podvolovljeka na Malo planino in prvi postanek na Jarškem domu. Sledil je obisk pastirskega stanu, degustacija sira in kislega mleka…mmmm. Nadaljevali smo do najvišje točke Velike planine imenovane Gradišče in povratek. Najprej do kapelice Marije Snežne in nazaj proti Jarškemu domu na razvajanje z odlično in presenetljivo raznoliko hrano iz njihove ponudbe.

Kar ni se nam preveč mudilo v dolino ampak, ko začneš hoditi, gre. Sledila je vožnja proti domu čez Gornji grad. Nekaj časa celo za čredo krav, ki so nas prijazno spustile mimo na mestu, kjer jih je pastir lahko umaknil s ceste. In nato še v Afriko. Restavracijo katero radi obiščemo z mladimi planinci, ko se mudimo v tem koncu, pa tudi nas ni razočarala. Pice pri njih so res vrhunske.

Še vožnja proti domu in kot se temu reče, za nami je bil še en lep dan.

 

Pa še nekaj slik, ki mi jih je posodil Simon.

(Skupno 13 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentarji so izklopljeni za Velika planina

Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.


Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

(Skupno 86 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentarji so izklopljeni za Dvodnevni pohod na Špik

Visoka greda II

Res je, da je zaradi julijske vremenske ujme, veselje za vrtičkarstvo za kak dan malo splahnelo. Pa se kljub poškodbam na steblih zelenjadnic vseeno kaže nekaj pridelka.

Ker mi je prijatelj Božo odstopil nekaj za gradnjo grede potrebnega lesa, sem se lotil dela. Nastaja nekoliko manjša greda, ki bo “uporabno dovoljenje” dobila v naslednji sezoni.

Za preostali potrebni les je poskrbel svak Stanko in ni mi preostalo drugega kot da nadaljujem z delom. Ker se je lesa nabralo dovolj za še en kompostnik, sem se tega lotil nekoliko drugače. Tako, da bo na kompostniku “sprememba namembnosti,” ko se bo nabralo dovolj materiala.

Povezane vsebine: Visoka greda

(Skupno 33 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Projekti | Komentarji so izklopljeni za Visoka greda II

Vrtičkarije – žalostni del

Čeprav po vzgoji sadik, ki so se lepo razrasle v visoki gredi nisem namenoma nič objavljal, ker sem se želel pohvaliti s pridelkom… je narava naredila svoje.

V soboto, 13.7.2019, je kratkotrajno neurje s točo pač naredilo svoje. Posledice so žalostne. Upam, da bo narava poskrbela še za omilitev škode in bom mogoče  lahko objavil še npr. Vrtičkarije – srečen konec.

(Skupno 20 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Projekti | Komentarji so izklopljeni za Vrtičkarije – žalostni del