Meglena Ravna gora

Jesenske počitnice se iztekajo, planirane aktivnosti opravljene, torej se spodobi, da si privoščim kak potep. Najprej smo mislili biti trije nato sva ostala dva. Aljaž je ob dogovorjeni uri prišel pome in sva čez »gorski prelaz« Okič odbrzela do mejnega prehoda Cvetlin na izhodišče »kačje poti« na Ravni gori.

Razpotegnjeni hrbet Ravne gore doseže na svoji najvišji točki 660 metrov nadmorske višine. Ravna gora je znana tudi po svojem centru za jadralno padalstvo in po mnogih planinskih pešpoteh. Blizu najvišjega vrha je cerkvica sv. Treh Kraljev. Od tod ni daleč do doma Pusti duh in do Filićevega doma. Z razgledišč posejanih po njej se ponujajo edinstveni pogledi na Hrvaško Zagorje, Haloze in še dlje.

Vreme, dan po dežju, suho – vendar megleno. Res je, da v prejšnjem odstavku omenjenih razgledov nisva bila deležna, ima pa tudi takšno vreme svoj čar. Skratka pogoji v katerih si hvaležen markacistom za njihov trud. Kajti v slabi vidljivosti in z odpadlim jesenskim listjem zasutimi potkami so markacije več kot dobrodošle.

Pot naju je vodila proti cerkvici in vrhu Ravne gore z razglednim stolpom na katerega sva se seveda povzpela. Na Filićevemu domu sva naredila krajši postanek, nato pa nadaljevala proti vhodu. Ob povratku mimo doma, vzletišča jadralnih padalcev in cerkvice sva se napotila na Pusti duh, kjer sva se prijetno zaklepetala s tremi planinci iz Karlovca.

Po “spolzkem spustu” v dolino sva se oglasila še pri Križu na vrhu markantnih Velikih pečin in nato proti parkirišču. Prijaznemu domačinu, ki je sekal grmičevje nad cesto, »da ne bu problemov kad padne sneg«, sva se zahvalila za gostoljubno povabilo na kupico mošta… in nato proti domu.

Kozjansko v barvah jeseni

Pohod na Žusem smo, po vožnji do Javorja, pričeli pri Turistični kmetiji Žurej. Pot nas je vodila po lepi javorski dolini po dobro nadelani planinski poti, skozi pretežno listnat gozdu. Sledil je prvi resnejši vzpon v »K…v hrib« in nato spust. Nadaljevali smo po strmi, zelo zahtevni poti, nad kamnolomom. Stolp na Žusmu, ki stoji na severovzhodnem vrhu Velikega špička (669 m), najvišje točke Žusma in predstavlja severni rob Kozjanskega nas je pozdravil takoj po sestopu iz zadnjega dela varovane poti.

Ravno, ko smo kronali svoj podvig »z osvojitvijo« vrha stolpa in želeli uživati v razgledu po Kozjanskem so oblaki in veter slavili zmago nad, s sončnimi žarki obsijanim jesenskim dnevom. Pa je Sonce v slabih petnajstih minutah spet obnovilo zavezo s sončnimi ljudmi in z žarki prebodlo oblake ter nas na preostanku pohoda vedno znova navduševalo s svojimi barvami. Verjamem, da je to moč razbrati iz nekaj priloženih fotografij.

Na poti proti domu smo se ustavili še pri Slivniško jezeru, kjer smo izvedeli, da je to umetno jezero bilo napolnjeno je bilo leta 1976 za potrebe Železarne Štore. Zaradi razvoja tehnologije ga ta ni več potrebovala, zato je ostalo kot zadrževalnik poplavne vode ter kot jezero za ribolovno in turistično dejavnost.

 

Lovrenška jezera

V soboto, 6.10.2018, smo se mladi planinci in njihovi mentorji odpravili na prvi planinski izlet, v sezoni 2018/2019, na Lovrenška jezera.

Lovrenška jezera se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami obdaja rušje. Jezerca smo si lahko ogledali po z lesom tlakovani stezici, ki nam je omogočila hojo po suhem in ne po močvirju. Na začetku barja pa je razgledni stolp s katerega smo ujeli pogled po Lovrenških jezerih.

Na pot smo se odpravili iz Cirkulan, pred Slovensko Bistrico naložili še zadnjega potnika in se, po skoraj dvourni vožnji, pripeljali na Kočo na Pesku. Pomalicali smo in pot pod noge. Najprej do vodnega zajetja nato preko mostička po prelepi pohorski naravi proti Lovrenškim jezerom. Vreme suho in vetrovno, žal pa oblačno. Ampak petnajst malo manjših in pet malo večjih sončkov to ni čisto nič motilo. Ob občudovanju lepe okolice, občasnem gobarjenju, spoznavanju osnov orientacije, ogledu neokrnjene narave, ki se v tem času preoblači v najlepše barve je čas hitro minil in prišli smo do našega cilja. Ne boste verjeli – prišli smo prej, kot je predviden čas hoje po smerokazih.

Druga malica je še posebej teknila. Ogled stolpa, prebiranje informacijskih tabel, ugotovitev, da smo 1520 m visoko, kakšna skupinska fotografija in ogled jezerc. Res so nekaj posebnega.

Nazaj smo se odpravili po »uri orientacije« v smeri Rogle. Položna, širša in bolj razgledna pot je že malce utrujenim nogam godila. Pot nas je iz gozda pripeljala na jase, ki postanejo v zimskem času smučarsko tekaški tereni in od tod do RTC Rogla. Z ogledom vodnega zajetja, krajšim postanek na terasi brunarice, uničevanjem prebitka energija s krajšim krožnim pohodom do izgubljene vetrovke za vodnika, in veseljem po uspešno opravljeni nalogi smo se odpravili proti domu.

Ne bi bilo prav, da ne bi izrazil zahvale PD Cirkulane za podporo in pokritje stroška prevoza, hvala Aljažu in Zlatku, vodstvu šole, ter mentoricama mladih planincev Maji in Sergeji.

V republiko Prlekijo

Kot ponavadi, se je naš sindikalist spet potrudil in nam organiziral prijetno ekskurzijo pred štartom v novo leto – tisto šolsko ne koledarsko.
Najprej v Ormož na ogled zanimivih zbirk gradu, nato v oljarno v Središče ob Dravi, degustirat bučne dobrote in nato na turistično kmetijo Puklavec kjer smo zaključili z večerjo in seveda poskušino vin.
Vmes pa še nazaj v preteklost, v Razkrižje kjer smo si ogledali dokumentarec v živo, ali kako bi se temu reklo. Na arheološkem najdišču smo doživeli življenje v preteklosti, poskusili kruh in pečeno ribo… Dober kot sem, sem pomagal vleči voz, kolega sta pomagala orati… zanimivo in poučno. Če se boste kdaj mudili v Razkrižju – vredno ogleda.

Zaključek projekta HR007

V torek, 21.8.2018, smo na OŠ Majšperk izpeljali še sklepno dejanje projekta Haloški radovedneži 007. Šole smo predstavile svoje izdelke, ki so nastali v sklopu projekta. Tako so “svojo podobo na ogled postavili” haloški klopotci, magnetki krajev, zemljevid znamenitosti sodelujočih občin, razglednica… Haloški radovedneži pa so nas popeljali skozi izpeljane delavnice, opisali kako s(mo)o se lotili dela skozi podjetniški krožek, kako s(m)o se imeli na ekskurziji in za konec so nas nagradili še s prisrčnim kulturnim programom za katerega je vsak sodelujoča šola prispevala delček.

Več o projektu na povezavi.

Članek v Štajerskem tedniku

Stran 1 od 1212345...10...Zadnja »