Dvodnevni pohod na Špik

Pa saj ni bil dvodnevni, začel se je v petek popoldan z vožnjo proti Vršiču in nato par korakov do Koče v Krnici, prenočevanje in po ranem bujenju pohod na Špik še v jutranji temi. Malce v dvojini pa je ta pohod vseeno bil, pridružila sta se še nam dva člana iz PD Hajdina, kar ga naredilo še prijetnejšega.

Vsekakor je za nami lep, tehnično in kondicijsko zahteven pohod s katerim nekako na najlepši način zaključujemo obiske visokogorja v tej sezoni. Zaradi dobrih izkušenj na pohodu na Krna sva se vodnika tudi tokrat odločila pohod časovno razdeliti na petek in soboto – med severovzhodom in severozahodom naše deželice je vseeno precejšnja razdalja.

Čeprav morda kdo ni navdušen nad rano uro za bujenje, začetek pohoda še v temi in užitek ob pogledu na vršace, ki jih osvetli sončni vzhod vse to odtehta.

Tako se nas je na pot podalo sedem, ena članica odprave si je pohod splanirala po svoje. Od koče smo se podali v smeri Špika in hitro, kot že omenjeno, še v temi prispeli do hudourniške grape, ob kateri se je začel vzpon. Po dobri uri hoje smo začeli prečiti omenjeno grapo, nato pa se še nekaj časa vzpenjali ob njej. Višje se pot obrne v levo, ter se prične prečno vzpenjati čez pobočja porasla z ruševjem. Ob lepih razgledih na okoliške vrhove smo prispeli do zgornjega pobočja, ki se strmo spušča proti Krnici. Od tu se pot strmo vzpne. Nadaljevali smo na severno stran Gamsove špice in nekoliko naprej prišli na sedelce, kjer pot zavije v levo in nas je po krajšem vzponu pripeljala do zahtevnejšega dela poti.

Odložili smo palice, si nadeli varovalno opremo in se s pomočjo varoval povzpeli proti vrhu Lipnice. Sledil je spust za nekaj višinskih metrov in premagovanje strmih pobočij, s pomočjo varoval, proti vrhu Špika.

Nekako od tam, kjer se združita pot iz Krnice in pot čez Kačji graben nam je preostal še zadnji zelo strm vzpon, kjer smo se po precejšnji strmini vzpenjali po razčlenjenem skalovju. Ta del ni varovan in je izpostavljen padajočemu kamenju. Po približno polurnem plezanju smo stopili na vrh Špika, od koder se nam je odprl prečudovit razgled, ki odtehta vloženi napor.


Eto nas na vrhu Špika. Foto: planinka iz Radovljice

Seveda pa si takrat, ko si na vrhu šele na pol poti. Tako se je po vsem prijetnem na vrhu bilo potrebno spustiti nazaj v Krnico. Zjutraj sta bila naša zaveznika prijeten hlad obilica energije, na poti nazaj ne več. Kljub temu smo se hitro spuščali in v pričakovanih časovnih okvirih dosegli nižje predele poti. Občasen piš vetra, najprej ruševje, ki mu sledijo prva drevesa in končno gozd s svojo senco, so omilili moč žgočih, popoldanskih sončnih žarkov.

Ampak sesti v senco marele pri koči, popiti hladno pijačo »je pa zakon«. Tako smo spet kompletni pobrali svoje stvari, se poslovili od prijazna oskrbnika, ter nadaljevali. Vili se je spet izkazal in kombi pripeljal do spodnjega parkirišča, kjer smo se umili pri vodnjaku, se preoblekli, pokramljali z rojakom in polni lepih vtisov nadaljevali pot proti domu.

(Skupno 76 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentarji so izklopljeni za Dvodnevni pohod na Špik

Visoka greda II

Res je, da je zaradi julijske vremenske ujme, veselje za vrtičkarstvo za kak dan malo splahnelo. Pa se kljub poškodbam na steblih zelenjadnic vseeno kaže nekaj pridelka. Ker mi je prijatelj Božo odstopil nekaj za gradnjo grede potrebnega lesa, sem se lotil dela. Nastaja nekoliko manjša greda, ki bo “uporabno dovoljenje” dobila v naslednji sezoni.

(Skupno 11 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Projekti | Komentarji so izklopljeni za Visoka greda II

Vrtičkarije – žalostni del

Čeprav po vzgoji sadik, ki so se lepo razrasle v visoki gredi nisem namenoma nič objavljal, ker sem se želel pohvaliti s pridelkom… je narava naredila svoje.

V soboto, 13.7.2019, je kratkotrajno neurje s točo pač naredilo svoje. Posledice so žalostne. Upam, da bo narava poskrbela še za omilitev škode in bom mogoče  lahko objavil še npr. Vrtičkarije – srečen konec.

(Skupno 10 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Projekti | Komentarji so izklopljeni za Vrtičkarije – žalostni del

Krn

Vodnika planiranega pohoda na Krn, sva se odločila ponuditi malenkost spremenjen urnik pohoda. Po opravljeni turi in ob ogledu radarske slike padavin v poznem sobotnem popoldnevu, se je izkazalo, da sva se odločila prav.

Tako smo prvo etapo poti iz Lepene do koče pri Krnskem jezeru opravili že v petek, 5.6.209, pozno popoldan. Seveda se je bilo do Lepene potrebno pripeljati. Na pot smo podali v zgodnji popoldanski uri. Vili, Stanko, Franc in Darko so me pobrali spotoma, na Ptuju sta se pridružila še Klavdija in Milan. Tako je Vili prevozil dobršen del Slovenije, prelaz Vršič ter parkiral pri koči dr. Klementa Juga.

Serpentinasto, široko pot skozi gozd ob visokih popoldanskih temperaturah smo opravili v predvidenem času in nekako pred osmo zvečer prispeli v dom pri Krnskih jezerih. Tu smo se okrepčali, kakšno rekli, z prijaznim osebjem dogovorili vse za prenočevanje in skladiščenje ne nujnega za pohod na vrh Krna.


Pogled na Krn v zgodnjih jutranjih urah, ki ga je ujel v objektiv Vili Jurgec.

Na vrh Krna mimo Krnskega jezera smo se odpravili naslednje jutro v soboto, 6.7.2019. Vstajanje ob pol petih, zajtrk iz nahrbtnika, odlaganje nepotrebne teže v dogovorjen skladiščni prostor in ‘začni iti’.

Zložna pot pa nas je dokaj hitro pripeljala do bisera Krnskega pogorja – Krnsko jezero in ob njem vabljive pašnike. Ob čudovitih pogledih na okoliške vrhove smo prečili travnato planino mino lovske koče in se za njo pričeli vzpenjati. Pot se nato še nekoliko bolj vzpne in vodi proti Krnski škrbini. Ob prehodu na strmejša pobočja, smo tako za vzorec še prečili manjše snežišče. S škrbine smo nadaljevali po poti, ki se začne vzpenjati po travnatem pobočju gore. Pred tem smo si ogledali še ostanke iz časa prve svetovne vojne in drugih pomnikov tega žalostnega obdobja zgodovine.

Vse bolj razgledna pot nas je nato vodila do vrha Krna, ki smo ga vsi dosegli. Pozneje smo se z vrha spustili do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo naredili postanek in občudovali stvaritve narave.

Sledil je povratek proti domu pri Krnskih jezerih, na škrbini smo se razdelili v dve skupini, ena je nadaljevala po poti prihoda, druga pa je dala duška svoji radovednosti in smo tako spoznali še del poti, ki je speljana po melišču. Obe poti se nižje združita tako, da smo družno mahnili do Krnskega jezera. Po postanku in uživanju na obrežju jezera smo nadaljevali po obrežni poti in kaj kmalu prišli do doma.

Sledila je pot do doma v Lepeni. Kar nekam vlekla se je, čeprav smo cilj dosegli v predvidenem časovnem okviru. Popoldanska vročina, kanček utrujenosti, preznojenost… pač vzbudijo tak občutek. Zato pa se je, po nekaj minutah vožnje, umivanje v naravnem vodotoku tako zelo prileglo.

Za nami je še ena uspešna tura, iz katere smo – prepričan sem v to – vsi udeleženci odnesli samo pozitivne vtise.

(Skupno 60 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentarji so izklopljeni za Krn

Ekskurzija na Kras

Odhod zgodaj… zame itak prezgodaj…zjutraj. Vožnja mimo Celja in Domžal na Gorenjsko mimo Kranjske gore v sosednjo Italijo, kjer smo nekaj časa namenili ogledu priljubljene izletniške točke pod Mangartom – Belopeških jezer. V Trbižu krajši postanek. Skozi Predel in Log pod Mangartom smo se spustili do Bovca ob bistri Soči. Na poti proti Kobaridu smo občudovali veličasten slap Boka. Pozno popoldan prispeli v Goriška Brda – prijazno valovito in zeleno pokrajino, ki slovi po skrbno obdelanih vinogradih in sadovnjakih, skromnih in delovnih ljudeh, davnih šegah in navadah. Sprehodili smo se po strnjenem naselju Šmartno. Strnjeno jedro starega dela Šmartnega ob dveh ulicah okrog cerkve Sv. Martina obkroža obzidje, katerega prva omemba izhaja iz leta 1512 in sedem obrambnih križev. Z razglednega stolpa v Gonjačah smo si ta največji sadni vrt Slovenije ogledali s ptičje perspektive. Ustavili smo se v Dobrovem, obiskali vinsko klet in degustirali briška vina… odlična so. Še vožnja proti Novi Gorici, nastanitev v hotelu, večerja, nočitev… mhm, če verješ.

Zajtrk. Nadaljevanje vožnje na Kras. Kras, apnenčasta planota na jugo zahodnem delu Slovenije, vpeta v objemu tržaškega zaliva, Vipavske doline, Brkinov, Pivke in slovenske Istre, že tisočletja vabi ljubitelje naravnih in kulturnih lepot. Čeprav so za Kras značilni trije pojmi: teran, pršut in burja predstavlja mnogo več. Čudovita kraška naselja, ohranjene kamnite hiše, upognjena drevesa. Obisk Krasa je doživetje.

Vožnja v osrčje Krasa v Štanjel, srednjeveško naselje na hribčku; še danes delno obdano z obzidjem, razvaline stare trdnjave, velika cerkev, ozke ulice, kamnite stanovanjske hiše…

Sledil je obisk pri čebelarju, degustacija več vrst Kraškega medu, pokušnja enega izmed likerjev iz medu. Nato na turistično kmetijo, kjer smo pokušali pršut in joto s klobaso. Dobrote bomo seveda zalili z domačo kapljico.

Za konec pa še obisk lepotice podzemlja – Škocjanske jame in pričetek povratka proti domu.

(Skupno 40 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentarji so izklopljeni za Ekskurzija na Kras