Vrtičkarije

Vse je vredno poskusiti. Lani sem naredil visoko gredo, ki mi je poleg sprostitve, trud poplačala z odličnim obilnim pridelkom. Letos, no v bistvu že lani, sem se odločil narediti korak naprej. Tako sem zbral semena paprike in paradižnika iz katerih bi rad skalil sadike. Prvi korak je za menoj, semena so posejana.

Po približno štirinajstih dnevih sem opazil vznik prvih semen, ki poganjajo svoje klice svetlobi nasproti. Slike napredka ali polomije, bom sproti dodajal v galerijo slik.

Prva (pre)selitev je narejena. Sejančki so dobili vsak svoj lonček. Zaenkrat se ne pritožujejo kaj dosti. Upam, da bodo to lepo navado obdržali in zrasli v lepe in uporabne sadike.

(Skupno 29 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Projekti | Komentiraj

Priprave na pust

Pust ali fašenk, kot pri nas temu rečemo, se bliža. Treba se je pripraviti. Temu smo posvetili tehniški dan in naredili maske za skupinsko udeležbo na pustno povorko v Cirkulanah, ki bo na pustno soboto in za pustni torek, ko bo povorka v Zavrču.

Da boste našo masko lažje prepoznali pa prilagam nekaj slik, ki so nastale med potekom izdelave.

(Skupno 9 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Dnevi dejavnosti | Komentiraj

Pohod na Boč po nenadelani poti

Februarski pohod na Boč je bil planiran, kot zimski pohod, pa nas letošnja zima noče in noče obdariti s snegom. Kdo ve, mogoče pa nas še bo. Kljub vsemu smo si pohod popestrili in se odločili za nenadelano pot proti vrhu iz Zgornjih Poljčan.

Ob vzpenjanju proti vrhu po tej poti smo spoznali še en ‘obraz’ Boča, ki se nam je tokrat pokazal v svoji zahtevnejši podobi kot smo je bilo vajeni do sedaj. Res je, da na poti zaradi shojenosti in jasne vidljivosti ni grozilo, da bi zašli pa je vseeno drugače kot, ko hodiš po markiranih poteh, za katere velikokrat ne vemo biti dovolj hvaležni markacistom.

Boc Februar 2019
Utrinek iz pohoda na Boč, februar 2019.

Ob opazovanju narave na tej poti tudi razumeš zakaj je uvrščen Boč med enega izmed zadnjih vrhov v Karavankah, preden te preidejo v Panonsko nižino. Rastje je precej drugačno in vidi se da v tem predelu narava ne skopari z vetrovi. Tudi mi smo danes ugotavljali ali so naša oblačila sposobna kljubovati vetru, ki nam ni prizanašal, ali ne.

Vsekakor, je za nami še en lep pohod, v katerem smo spoznali nov pristop na Boč, kljub stalnemu vzponu do antenskega stolpa, kjer se pot nekoliko spusti in nas je pripeljala do razglednega stolpa. Omenjeni močan veter pa je zaslužen za pregon meglic tako, da je bil pogled iz razglednega stolpa na vse strani naravnost čudovit. Poskus ujetja te lepote je v galeriji spodaj – je pa res zgolj poskus. To je treba doživeti.

Sestop proti planinskemu domu na Boču je zahteval, zaradi skritih ledenih zaplat pod listjem dreves, dodatno previdnost. Klepet ob čaju v prijetnem zavetju doma je hitro minil in nadaljevali smo še pot proti parkirišču. Na poti smo skovali še nekaj načrtov za v prihodnje ampak to je že druga zgodba.

(Skupno 32 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentiraj

Zasneženo Pohorje

Doma, res (še) ne vemo kaj je sneg v tej zimi, na Pohorju pa s tem nimajo težav. V sklopu zimskega športnega dneva se je naša skupinica podala od Treh Kraljev do Osankarice. Najprej smo nameravali do Črnega jezera, pa nas čisto nič shojena pot ni pritegnila. Tako smo doživeli lep zimski sprehod v meglenem, hladnem, vetrovnem zimskem dnevu.

(Skupno 10 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Dnevi dejavnosti, Pohodi in potepi | Komentiraj

Tradicionalno, desetič na Donačko goro

Pa smo jo mahnili na Donačko goro. Tokrat desetič. Lahko se pohvalim, da sem sokrivec tega tradicionalnega pohoda. Prvič smo bili štirje in smo malo za šalo še bolj pa zares rekli, da bomo poskušali ta pohod (pre)narediti v stalni novoletni pohod društva. Uspelo nam je.

Prvi pohod…

Od prvih štirih smo letos bili trije, Franc Hameršak, Božidar Horvat in sam. Škoda, da se letos ni mogel pridružiti Franc Levičnik. In ker se že hvalim – sam sem bil prisoten na vseh desetih.

… in deseti (enajst let pozneje)… še dobro da kape prikrivajo srebrnino v laseh.

Na pohodu sva se z Božom dogovorila, da zapiše kaj o tem pohodu. Njegov zapis objavljam v celoti:

Deseti pohod na Donačko goro, 5. januarja 2019

Našemu pohodu na Donačko goro (884 mnv) bi lahko dodali več pridevnikov: prvi, novoletni, tradicionalni… Letos pa bi mu lahko dodali še jubilejni.  Gor smo namreč to leto šli že desetič. Zgodba pa se je začela tako.

Pisalo se je leto 2009. In bili so štirje srčni možje. Levičnik Franc, Hameršak Franc, Zupanič Ivo in moja malenkost. Dve leti po ustanovitvi našega planinskega društva, je padla pobuda, da drugega januarja osvojimo Donačko goro. In res. Spomnim se, da je bila kar debela snežna odeja, ki se je nismo ustrašili. Po čaju v žetalski gostilni, smo se zapeljali do vznožja na vzhodni strani Donačke gore. Od tam pa naprej pa po gozdni poti do kratke plezalne poti, tik pred vzhodnim delom vrha Donačke gore. Do zahodnega vrha, kjer je postavljen visok kamniti križ, pa še kakih dvajset minut hoje tik pod slemenom. Po obveznem slikanju smo se spustili v zavetje Rudijevega doma, potem pa spet nazaj do izhodišča po gozdni poti.

Drugače pa na vrhu lep razgled proti zahodu na Boč in Kamniško-savinjske Alpe. Kot zanimivost pa to, da Donačka gora geomorfološko spada pod Karavanke. Pot na Donačko goro so uredili že pred več kot 150 leti in velja kot prva slovenska planinska pot, ki nas vodi skozi rezervat bukovega pragozda. Današnje ime ji je dala cerkev Svetega Donata zgrajena na njenem južnem vznožju (staro ime Rogaška gora). In če imajo Dolenjci s Kumom svoj dolenjski triglav, imamo mi z Donačko goro svoj štajerski Triglav (vrh dejansko z malo domišljije zgleda, kot da ima tri vrhove).

Letos smo torej ta pohod opravili že desetič po isti poti. Vesel sem, da je se je ta pohod »prijel« in postal stalnica. Lahko bi rekli pač Donačka gora nič posebnega. Ampak priložnost, da si stisnemo roke in voščimo srečno Novo leto, da se pogovorimo ob relativno nezahtevni poti, druženje in tudi priložnost, da po praznikih pretegnemo noge, izgubimo kakšen gram, se nadihamo svežega zraka in še koga povabimo zraven. Če bodo za 90 let naši zanamci praznovali 100 letnico pohodov na Donačko goro ne vemo. Vemo pa, da smo bili zraven.

Zapisal: Božidar Horvat

(Skupno 6 obiskov, današnjih obiskov 1)
Objavljeno v Pohodi in potepi | Komentiraj