Zaključni pohod v letu 2016

V ponedeljek, 26.12.2016, ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ko goduje tudi sv. Štefan, smo s tradicionalnim Štefanovim pohodom zaključili pohodniško sezono 2016.
Izpred šole v Cirkulanah, smo se ob 9,00 uri podali proti Gruškovcu. Na poti smo uživali v čudovitem decembrskem dnevu, si razgledovali okolico in kaj kmalu smo bili na 341 m visokem Gruškovskem humu.

Sledil je spust k Kelčevim kjer so nas tudi tokrat prijazno sprejeli. Gospodinja nam je postregla z rogljiči in drugimi kulinaričnimi dobrotami, gospodar nas je povabil v klet nato v kmečko izbo kjer nas je grela krušna peč. Ob uživanju mesnih dobrot in prilog gospodinje ter ob pristni kapljici čas v prijetnem vzdušju hitro mineval.
Več naj povedo slike iz galerije.
Seveda pa je to bil zadnji organiziran pohod letošnje sezone, takoj 2. januarja pa se spet dobimo na še enem tradicionalnem pohodu našega društva, na pohodu na Donačko goro.

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Jesenski pohod na Malo Mojstrovko

V času, ko macesni zažarijo v prav posebni lepoti, ker njihove iglice dobijo zlato rumen sijaj in se pripravijo da odpadejo iz vej, dobi naš visokogorski svet svojo najlepšo podobo. Hkrati pa ljubitelje gora opozori, da je še zadnji čas za kakšno kopno turo.

Mojstrovka 1

Ko smo lani decembra planirali pohod na Malo Mojstrovko seveda nismo vedeli kakšni pogoji bodo v času izvedbe, poleg tega smo pohod zamaknili za dobrih štirinajst dni pozneje od planiranega. Izkazalo se je, da smo izbrali najboljši možni termin. Vreme tokrat ni skoparilo z sončnimi žarki, ki so se občasno sramežljivo skrivali za oblake, katere je kot za šalo po nebu premetaval občasni milejši pa spet močnejši severovzhodnik, je dalo turi poseben čar. Poleg tega pa nam je v neukročeni naravi, pokazala svoj mili obraz Ajdovska deklica.

Mojstrovka 2

S parkirišča na Vršiču smo se usmerili na pot, ki vodi na Mojstrovko in Sleme. Nadaljevali smo po poti, ki se prečno vzpenja čez macesnov gozd ter nas je pripeljala do obsežnega melišča pod Mojstrovko. Melišče smo prečili po zgornji strani nakar nas je pot pripeljala v krušljivo grapo. Sledil je strm malce neprijeten vzpon po grušču, ki nas je nagradil z lepo razgledno točko, s katere se nam odpre lep pogled navzdol proti Vršiču. Pot se od tu grebenu umakne nekoliko v levo in nato preči dve manjši grapi, le malo naprej pa ponovno približa grebenu. Za vzpon smo izbrali pot po lepem razglednem grebenu. Pod vrhom smo sestopili na pot, ki pelje čez melišče in prišli do vpisne skrinjice, ki se nahaja tik pod vrhom in nato še do vrha Male Mojstrovke.

Galerija slik na spletni strani PD Cirkulane

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Pohod mladih planincev v Bistriški vintgar

V soboto, 15.10.2016, smo izpeljali prvi planinski izlet v novi sezoni. Podali smo se v slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Tok potoka je ne nekaterih delih precej miren pa spet zelo razigran drugje. Neokrnjeno naravno okolje je v tem jesenskem času odeto v čudovite barve, na poti pa smo si lahko ogledali kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine nekdanjih mlinov. Podali smo se tudi na vzpetino kjer se nahaja Ančnikovo gradišče, to so ostanki poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe iz 4. stoletja.  Ležijo na nadmorski višini okoli 750 m kar seveda pomeni, da se od tam ponujajo lepi razgledi na okoliške kraje.

Bistriski_Sum

Najprej smo si ogledali ostanke rimskega kamnoloma in razstavljene kamnine, ki so izvorno v tem delu Pohorja. Sledili smo po poti, ki je bila v glavnem nezahtevna, razen pri ogledu slapa Šum je bilo potrebno posvetiti več pozornosti na varnost. Vsi udeleženci so ob pomoči spremljevalcev varno prišli do točke kjer slap ponuja najlepši pogled na svojo neukročeno lepoto. Potem je sledil strmi vzpon po gozdni vlaki do razpotja za Ančnikovo gradišče. Malce zasopihani, na čisto ta pravi »delovni temperaturi« smo prišlo do omenjene točke. Tu smo si odpočili, malicali, se igrali, rešili nesrečnega močerada iz betonskega jaška – od koder sam ne bi zmogel, in uživali v lepem jesenskem dnevu ob razgledih v okolico, ko se je megla dvignila.

Prišel je čas za vrnitev v dolino, a glej ga zlomka, prav kmalu po odhodu je vreme pokazalo manj prijazen obraz. Začelo je deževati. Ker ni bilo zavetja smo pač morali nadaljevati pot, ki je na nekaterih predelih, zaradi razmočenosti, postala težavna. Pa smo jo vsi premagali in prišli do avtobusa morda le nekoliko bolj umazani kot bi sicer. Hitro smo se vkrcali in ko smo slekli mokra vrhnja oblačila smo bili spet »kot novi« in bogatejši za eno izkušnjo.

Za nami je lep jesenski planinski izlet, za nekatere prvi planinski izlet, za katerim vedno ostanejo najlepši spomini.

Organizacijo in stroške prevoza izleta je prevzelo PD Cirkulane, mlade planince smo spremljali Janja, Aljaž ter vodnika Božo in Ivo.

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi planinci

Bornov tunel in Begunjščica

Čeprav smo planirani pohod naredili teden dni kasneje kot smo planirali, lahko zapišem, da je za nami še en lep in uspešen pohod. S kombijem, ki ga je organiziral upravljal Vili smo se odpeljali do nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj.

Na koncu velikega makadamskega parkirišča smo se napotili v smeri Prevala in Roblekov dom. Zložna pot nas je pripeljala preko melišča v strnjen gozd in nato prešla iz gozda na strma in dobro zavarovana pobočja, ter nas pripeljala do Bornovega tunela. Bornov tunel ima ime po grofu Bornu, ki ga je dal izklesati, da je lahko brez težav obiskoval svoja lovišča na pobočjih Begunjščice.

Bornov Vhod

Na drugi strani tunela smo še nekaj časa hodili po vzhodnem ostenju Begunjščice, nato prečili melišče in strmejša gozdnata pobočja. Sledila je široka pot po kateri smo prišli do planine Preval.

Na planini Preval smo naredili odmor za malico, poskusili domačo pašteto, ki sta jo pripravila oba Božidarja – odlična je bila, obdržita to lepo navado.

Razpisal sem pot čez Rožo za osvojitev vrha Begunjščice, čeprav sem imel željo, da bi vrh dosegli po poti čez Kalvarijo – že ime poti pove dovolj. Ekipa se je strinjala, da spremenimo smer in nadaljevali smo čez Kalvarijo, po strmi, skoraj neoznačeni, na nekaterih predelih zahtevni in nevarovani poti proti velikemu vrhu na Begunjščici. Kljub naporu, znoju… ki ga terja pot, pa je ta pot vredna obiska. Ko smo prišli pod vrh in ugledali vso lepoto Begunjščice smo vedeli, da bi bilo narobe, če je ne bi ubrali.

Na vrhu postanek, razglede so onemogočile meglice, fotografiranje in glej ga zlomka presenečenje. Obisk črne ovce – dobesedno, katere pa nismo zanimali mi, ampak dobrote iz naših nahrbtnikov, v katere je predrzno vtikala glavo in nam na koncu pojedla čebulo. Ja kaj češ, je bila pač naslednja malica brez tega priboljška.

Z vrha smo se spustili na Roblekov dom, kjer smo pomalicali, občudovali vragolije pilota jadralnega letala, uživali v zvokih Pihalnega orkestra Lesce, oskrbeli Božidarjevo koleno… skratka vsega po malem in že je bilo treba v dolino.

Roblekov Dom

Prijetna, dobro označena pot čez Rožo je hitro minevala, opornica za koleno je odlično opravila svoje poslanstvo in po postanku pri Roži, kjer smo se osvežili pri vodnem viru, smo hitro bili spet na planini Preval. Od tod pa še dobro uro po Bornovi poti nazaj v Ljubelj.

Ker takšna, kašnih sedem ur trajajoča pot terja kar nekaj energije, ki jo je potrebno nadoknaditi, smo se tudi tokrat odločili obiskati restavracijo Gitadela, kjer so tudi tokrat za nas dobro poskrbeli.
Glerija slik pohoda

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Julijski pohod na Triglav

V petek, 29.7.2016 in soboto 30.7.2016, smo izpeljali dvodnevni pohod na Triglav. Lahko bi mu rekli poletni pohod, saj so trije naši člani vrh Triglava osvojili že letos marca v zimskih razmerah.

Pot se je začela v petek ob 3.00 uri zjutraj izpred šole v Cirkulanah, se nadaljevala v Muretince, Ptuj in Gaj pri Pragerskem in ekipa, posedena v tri prevozna sredstva, je bila kompletna. Odpeljali smo se v dolino Krme in začeli pohod do planinskega doma Planika. Planirano pot  smo nekoliko spremenili zaradi del na planinski poti Kredarice – Mali Triglav – Triglav. Zaradi tega se je naša skupna pot, za kaki dve uri švicanja, podaljšala.

Vzpon do vrha Triglava je potekal od planinske koče Planika. Z vrha Triglava, ki smo ga uspešno in varno osvojili, smo se vrnili po isti poti. Sledila je pot od Planike do koče na Kredarici in od tod do Staničevega doma, kjer smo prenočili.

Seveda pa ob Aljaževem stolpu nismo pozabili »krstiti« letošnjih prvopristopnikov, narediti kakšne spominske fotografije in predvsem uživati v tistem občutku, ki ga lahko doživiš le na vrhu naše najvišje gore.

Triglav 2016

Slika zgoraj: Ob Aljaževem stolpu. Na sliki manjka Božo, ki nas je verjetno fotografiral. Če ima kdo sliko na kateri smo vsi, mi jo naj prosim pošlje.

Zvečer in ponoči smo uživali gostoljubje Staničevega doma, naslednje jutro pa je sledila pot nazaj v dolino in proti domu.

Pot v dolino do vozil se je iztekla v pričakovanem času, kako dolgo bo trajala vožnja domov pa je bila uganka. Vedeli smo, da bo vožnja, zaradi obiska predsednika Ruske federacije Vladimira Putina, potekala po obvoznih cestah. Pa se je vse dobro izteklo in dokaj hitro smo bili v prijazni restavraciji Gitadela, kjer smo z odličnim kosilom nadoknadili izgubljeno energijo.

Slike iz pohoda

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Stol – najvišji vrh Karavank

Brrr, kaj je te to meni potrebno … je nekako običajen komentar na zvonjenje budilke ob kakšni nenormalno rani uri na dan pohoda. Dlje kot je planirana tura, bolj rano je potrebno vstati. Pa me hitro mine… in praviloma sem na zbirališču pravočasno.

Tudi tokrat je bilo tako na našem potepu v Karavanke in obisk najvišjega vrha teh – Stola. Stol tudi Veliki Stol je gora, ki z 2236 mnv predstavlja najvišji vrh Karavank. Čez njegov vrh in greben poteka državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo.
Vili ja priskrbel kombi, izpred šole v Cirkulanah smo celo kakšno minuto pred dogovorjeno uro, odbrzeli še v Njiverce in nato do Završnice, kjer je izstopil Dejan in nadaljevali do Valvasorjevega doma.

Pot nas je vodila od Valvasorjevega doma desno skozi gozdni vzpon do razpotja. Kmalu smo prišli na severni rob Žirovniške planine. Nekaj smerokazov na tem mestu nam je poročalo o zelo različnih časovnicah do Stola, mi smo na laž postavili vse – bili smo precej hitrejši.
Pot se je v nadaljevanju strmo vzpenjala in vodila skozi pasove gozda in ruševja, za hrbtom pa so se nam odpirali čedalje lepši razgledi na Bled in Gornjesavsko dolino z Jesenicami in Ajdno ter Julijci v ozadju.

Više na travnatem pobočju nas je že dohitel naš sopotnik, ki je pot začel v Završnici – Dejan, kapo dol. Na razpotju smo nadaljevali po strmi poti na greben Malega Stola, po katerem smo prisopihali do Prešernove koče na Stolu. Tu smo preoblekli preznojene majice, na klopcah pomalicali, občudovali planinske kavke modrovali o njihovem prezimovanju… Spočiti smo se mimo koče se vzpeli do vrha Velikega Stola.

Stol Vrh 2

Obvezno fotografiranje, klepet z ostalimi pohodniki, žigosanje, razgledovanje in vse kar se običajno ob osvojitvi vrhov dogaja. Tudi blaga megla, ki nas je prikrajšala za lepe razglede in prispevala k slabši kvaliteti fotografij in veter, ki nas je hladil našega dobrega razpoloženje in zanosa nista mogla pokvariti. Dogovorili smo se, da pot v dolino opravimo po drugi poti in sicer čez Zabreško planino. Tako smo tudi naredili in kljub temu, da se nam je za trenutke zazdelo, da pot »raste«, smo do našega kombija prišli v rekordnem času.

Malo osvežitve in končno dočakano preobuvanje ter nadaljevanje poti, tokrat vožnje, v dolino. Kmalu smo naredili postanek pri lovskem domu Stol. Ta skriva posebnost – lahko smo si ogledali rjavega medveda, ki pa se je zgolj lenobno pretegoval v svojem prostoru in ni za nas pokazal nobenega zanimanja.

Na poti domov še opravek v trgovini z glasbili… sledila je še prijazna pogostitev, pa neuspešen ribolov … ampak, to je že neka druga zgodba.

Slike iz galerije slik pohoda

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Dvodnevni tabor mladinskega odseka na Golteh

V ponedeljek, 27.6. 2016, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Izpred šole v Cirkulanah smo se odpeljali v ponedeljek zjutraj, drugi dan v torek, 28. 6. 2016, pa smo se vrnili, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah.

Čeprav je doma dan obetal veliko sonca se je izkazalo, da nekoliko manj prijazna vremenska napoved drži in že na poti so nas pozdravile prve dežne kaplje. Razpoloženja nam niso pokvarile in v spremenljivem vremenu smo se pripeljali na parkirišče pri Alpskem vrtu na Golteh.

Pohiteli smo do Mozirske koče kjer nas je naš stari znanec, oskrbnik Filip pričakal s kitaro v roki in nam v dobrodošlico zapel Kekčevo pesem. Malo smo mu pomagali in se še pred dežjem vselili v varno zavetje sob koče.

Boskovec

Ker nam vreme ni dopustilo gibanja na prostem smo čas izkoristili za spoznavanje in preskus planinske opreme, sestavljanje bivak šotora, nameščanje osebne varovalne opreme … in smo tako združili prijetno s koristnim.

Šele pozno popoldne se je toliko zjasnilo, da smo se lahko podali v naravo. Najprej v za naslednji dan načrtovani – včasih je pač potrebno načrte spremeniti, Alpski vrt. Občudovali smo gorsko cvetje, drevesne vrste in zanimive prikazovalne table, vetrovnico, drevesni horoskop, se previdno podali proti Okencu in občudovali lepoto neokrnjene narave.

Po vrnitvi v kočo je sledila okusna večerja. Po večerji pa še večerni sprehod z oskrbnikom, ki nam je opisal življenje na planoti Golte, razložil katere gorske masive vidimo v okolici, kdo od živali in rastlin prebiva tod … bilo je zelo zanimivo.

Po vrnitvi v kočo pa je sledila še okusna sladice, ki se je po vmesnem sprehodu po večerji gotovo veliko bolj prilegla, kot bi se takoj po večerji.

Sledila je priprava na nočni počitek, tuširanje, še kak popravek rjuhe na postelji, malce kramljanja pred spanjem in počasi je spanec premagal vse, čeprav je kdo med mladimi planinci v planinski koči prenočil prvič.

Jutranje bujenje nekako ob pol osmih ni bilo za nikogar pretežko, večina jih je že bedela in po jutranjem »pogovoru« z zobno ščetko in ostalim kar sodi zraven smo se zbrali na zajtrku.

Vremenska napoved je res držala. Torkovo jutro je jasno sporočalo, da bo lep sončen dan, in tako je tudi bilo. Pohod na Boskovec bomo torej lahko izpeljali in ga tudi smo. Čeprav smo hodili z zmernim tempom in si privoščili »martinčkanje« na sončnih razglediščih smo ga dosegli v slabi uri ali povedano drugače celo prej, kot je označeno na tabli.

Helikopter

Pot v dolino smo si izbrali na vrhu in odločili smo se za nekoliko daljšo pot tako, da smo videli in doživeli več, kot če bi se vračali po isti poti.

Slovo od prijaznega oskrbnika Filipa in oskrbnice Sonje je bilo kar malce težko ampak vsega lepega je enkrat konec. Toda čakal nas je še odhod v Afriko. No ja, ne čisto tisto pravo, ampak odlično restavracijo s takim imenom, kjer so pice »zakon«.

Po okrepčilu pa je res sledila pot tja kjer je najlepše – domov. Starši so mlade udeležence že čakali in odpeljali domov.

Hvala spremljevalcem Zlatku, mentorica Sergeji, vodniku in predsedniku PD Viliju za družbo, podporo in prijetno družbo.

Slike iz galerije slik tabora

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi planinci

Martuljkovi slapovi in Belopeška jezera

Tokratni potep planincev nas je odpeljal v Triglavski narodni park na ogled Martuljkovih slapov.
Martuljek je gorski potok, ki svoje vode zbira v Martuljških gorah (južno od naselja Gozd Martuljek) v Julijskih Alpah, največ pa v zatrepu Za Akom, kjer je večji del leta majhen ledenik. Potok tvori Zgornji in Spodnji Martuljški slap. Martuljek se pri naselju Gozd Martuljek kot desni pritok izliva v Savo Dolinko.

Martuljek 1

Pot nas je vodila po tematski učni poti kjer smo ob potoku Martuljek in njegovem žuborenju občudovali rastlinstvo. Pot nas je kmalu pripeljala do spodnjega slapa. Nadaljevali smo do brunarice pri Ingotu, kjer smo naredili daljši postanek za okrepčilo. Proti zgornjemu slapu smo se podali ločeno. Prva ekipa se je usmerila desno, midva z Aljažem in najinim »vodnikom« Amonom pa levo. Slednji smo bili nekoliko hitrejši in smo počakali ostalo ekipo, nato smo skupaj premagali še plezalni del poti pod zgornji Martuljkov slap.
Ob povratku proti kombiju smo sprejeli odločitev, da pot nadaljujemo še v zamejstvo, do Belopeških jezer.
Belopeška jezera, tudi Mangartska jezera sta dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo. Dolino dveh ledeniških jezer, ki so jo Italijani leta 1971 razglasili za Narodni park Belopeških jezer, na jugu omejuje gora Mangart, na vzhodu pa Ponce. Zgornje jezero leži na nadmorski višini 929 mnm, spodnje pa 924 mnm.

Martuljek 2

Najprej smo  nekako do polovice obhodili spodnje jezero, kjer je pot nadelana neposredno na obrežju jezera in se nato usmerili proti zgornjemu jezeru (Lago due bi rekli Italijani). Tudi tu smo pričakovali podobno krožno pot, pa tokrat ni bilo tako. Povišani vodostaj jezera je zahteval svojo ceno in smo si tu in tam morali pot »nadelati« sami, kar pa je imelo navkljub utrujenosti, svoj poseben čar.
Na poti proti domu smo se ustavili še v Dovjem, kjer je spomenik  zaslužnemu, da je Triglav še danes naš. Jajkob Aljaž, župnik v Dovjem je namreč odkupil zemljišča na vrhu Triglava od občine Dovje leta 1895. Tudi stolp je načrtoval in ga dal izdelati sam. Aljaž je vrh in stolp podaril Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil slovensko lice slovenskim goram.
Na poti domov smo opazovali spreminjajoče vreme in kar naenkrat smo vsi postali »vremenoslovci« ter napovedali nevihto. Nismo se ušteli, bližje domu kot smo bili, bolj nas je »pralo« – ampak v zavetju klimatiziranega kombija to ni ravno neka težava.

Galerija slik pohoda

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi

Planinski pohod na Ivanščico

V soboto, 21.5.2016, smo z mladimi planinci izpeljali planinski pohod na Ivanščico, ki smo ga načrtovali že v jesenskem času preteklega leta.
Na pot smo se podali izpred šole v Cirkulanah, državno mejo prečkali na Cvetlinu in po kakšni uri vožnje pričeli pohod pri vodnem zbiralniku v kraju Prigorec. Pot nas je vodila po Mrzljaku, po tematski poti do vrha Ivanščice kjer je planinska postojanka, razgledni stolp, informativna tabla, razgledno mesto…
Čudovita pomladanska narava, vonj po odcvetele čemažu in na trenutke strma pot je minevala v dobrem razpoloženju. Sonce nas je obdarilo z obilo žarki, ki so se prebili skozi mogočne krošnje dreves in nas vedno znova napolnili s pozitivno energijo. Imeli in vzeli smo si čas za počitek ob poti, malico, postanek pri Černih mlakah kjer je bojda vzletišče coprnic – mi sicer nismo videli nobene in kaj hitro smo prišli na cesto kjer je označba 1000 m.n.v. in od tu do Pasaričevega doma na višini 1054 m.n.v ni bilo več daleč.
Na vrhu smo si odpočili, okrepčali, žigosali dnevnike in se podali na razgledni stolp in nato na razgledno mesto. Največji vtis pa so na nas naredili jadralni padalci, ki so se prav tako kot mi odločili ta čudoviti pomladanski dan izkoristiti za svoje druženje in tekmovanje. Pa še en dogodek je potekal sočasno, kolesarski maraton na Ivanščico. Skratka imeli smo možnost spoznati dva atraktivna športa in morda se bo kdo od naših mladih planincev navdušil za katerega od njih.

ivanscica

Povratek smo opravili po isti poti. Kakšno pot smo opravili pove podatek, da smo na vrh potrebovali dve uri – upravičeno se lahko pohvalimo, da je to predviden čas poti za odrasle udeležence, za povratek pa smo potrebovali zgolj eno uro.
Na poti domov smo si ogledali še Frišičev mlin, delček tehnične kulturne dediščine ohranjen za mlajše rodove. Med pohodom smo naredili veliko fotografij, nekaj teh si lahko ogledate v galeriji slik.
Mladi planinci in spremljevalci Sergeja, Maja in Ivo se zahvaljujemo Planinskemu društvu Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza našega pohoda. Bilo je lepo, komaj čakamo prve počitniške dneve, ko se bomo podali na planinski tabor.

Nekaj slik iz galerije

Komentiraj

Uvrščeno v Mladi planinci

Na Boč po plezalni poti

Vreme čez letošnje prvomajske praznike kaže bolj kisel obraz, zato je bil predlog, da se v soboto odpravimo na Boč in to po plezalni poti sprejet »soglasno«. No ja … predlog je dal Vili, soglašal sem sam, Zlatka in Aljaža pa sva obvestila po koncu »seje«.

Začeli smo na parkirišču v Zgornjih Poljčanah, se po gozdni poti odpravili proti vrhu. Občudovali smo prebujeno naravo, opazovali škodo, ki jo je naredil sredin sneg. Pohvalno je, da je z markirane poti odstranjeno že vso polomljeno vejevje in ostale ovire, ki jih je povzročil omenjeni sneg.

Boc April

Kmalu pridemo do jeklenic in se ustavimo ob napisu »Zelo zahtevna plezalna pot«, nadenemo pasove, samovarovalne komplete, čelade. Za vzpon po plezalni poti opremimo še novega znanca Matija, ki si po nekaj prvih korakih premisli. Nadaljujemo naravnost navzgor. Pot takoj pokaže, da bo potrebno veliko dela z rokami in dosledno spoštovanje pravil varnosti. Kljub vsemu smo pri premagovanju poti uživali, uspeli narediti kakšno fotografijo. Občutek, ko je pot za tabo, je zelo prijeten.

Nadaljevali smo na vrh, se povzpeli na stolp, in se odpravili proti Domu na Boču. Vmes srečali še kakšnega znanca in pokramljali z njim ter se po postanku odpravili v dolino čez Babo.

Nekaj slik iz galerije

Komentiraj

Uvrščeno v Pohodi in potepi