Na Triglav…

“Če lahko gre kaj narobe bo narobe tudi šlo” … tako pravi Murphyjev pesimističen zakon. In je tudi šlo narobe. Najprej sem se pustil nakopati tisoč in eno obveznost in pozabil na znamkico za udeleženca pohoda. Da sem to uredil sem skrajšal možnost spanja za debelo uro. OK urejeno sedaj pa bo šlo. Pa ni šlo. Zjutraj na zbirno mesto ni bilo kolega pomočnika in seveda: “Telefonska števika je nedosegljiva…”. Baje 12 krat – sam nisem štel.

Pa smo šli brez njega. Slovenci pa imamo optimistične pregovore in je res, da po vsakem dežju posije Sonce. Vsaj meni se zazdelo tako, ko se mi je na telefonu pokazal prihajači klic od Aljaža… in sva se na hitro zmenila, da bo štorijo pojasnil kasneje ter naj prišiba za nami v Dramlje, kjer smo ga počakali.

Kompletni. Stanko, Silvo, Mitja in midva za zamudnikom smo nadaljevali proti Pokljuki in Rudnemu polju kjer smo parkirali. Cilj pohoda: priti nazaj do parkiranega avta vmes pa še stopiti na vrh Triglava. Cilj smo dosegli!

Še nekaj besed o poti – kajti v življenju ni važen cilj ampak pot.

Zakoračili smo jo po poti iz Pokljuke do doma Valentina Vodnika. Tri ure hoje po resnično lepi okolici in ob klepetu s tremi naključnimi pohodnicami je hitro minil. Kava in prva malica teknila kot tekne le tista – zaslužena.

Nadaljevanje proti Kredarici. Na trenutke neprijetno pot, od Konjskega sedla naprej, smo družno premagali. Po okrepčilu smo si nadeli varovalne pasove, samovarovalne komplete, čelade. Odložili odvečno in združili potrebno v dva nahrbtnika – hrbta sva prispevala v Aljažem, in smo šli. Mali Triglav smo dosegli po sicer zelo zahtevni ampak odlično varovani poti. Pred nami je bil še sam vzpon in hoja po triglavskem grebenu proti vrhu našega očaka in včasih, vsaj po mojem, premalo cenjenega simbola. Dosegli smo vrh Triglava z Aljaževim stolpom. Nekje sem slišal, da se obeta začasna odstranitev stolpa, zato je bil motiv, videti ga v obstoječem stanju, toliko močnejši.

Veliko veselje je, ko vidiš, da si nekomu pomagal k temu, da je vesel in ponosen na svoj dosežek. Seveda se poleg fotografiranja, čestitk, sporočanja veselih novic svojim najdražjim… malo delamo pametni in uprizorimo planinski krst. Tudi tokrat ni izostal.

Pa se je že bilo potrebno pripraviti na sestop. Meni se vedno zdi bolj zahteven, kot vzpon. Čeprav se vidi Kredarica na trenutke čisto blizu, pa par korakov od nje Staničev dom – je to le na videz oziroma po zračni liniji, a teren terja svoje. A se je vse izšlo kot treba. Pijačo in planirano zabušavanje na terasi Triglavskega doma pa je prekinil nenadni dež, ki je narekoval le eno – obleči anorak in pot pod noge proti prenočišču.

Kako zelo drugače je premagovati jeklenice in kline v zamegljenih razmerah ob konkretnem dežju in grmenju v ozadju si je potrebno izkusiti. Še dobro da so si bogovi dežja in neviht premislili in prenehali s svojim kazanjem moči. Zadnji del poti proti domu Valentina Staniča je potekel brez padavin in predvečerni sončni žarki so prebadali meglo.

Namestitev v urejeni sobi doma, prijazna oskrbnica in kuhar za katerega se je izkazalo, da je tudi “od tan kak mi“, okusna večerja in čedalje bolj ozke oči… tako smo kar ena za drugim ponikali. Glede na to kako smo ga vsi povprek smrčali, bi pod številko sobe 8 lahko pripisali “medvedji brlog”.

Pa se je že oglasila, ne bodi je treba – budilka.

Počasi smo se prekljuvali, pobrali še kak napotek za pot, se vsak po svojih navadah okrepčali in šli. Proti Konjskemu sedlu, najprej v smeri Krme nato pa zavijanje desno z malce neprijetnim prečenjem melišča in nadaljevanje proti že znanemu razpotju iz prejšnjega dne. Največja prednost sestop je, da pot postaja čedalje manj zahtevna, čedalje manj naporna in predvsem čedalje lepša. Ponovno na Vodnikovem domu, klepet z gosti, osebjem, “uničevanje” še zadnjih zalog hrane in nadaljevanje proti Strudorskemu sedlu. Na vprašanje, treh pohodnic in pozneje naših fotografinj, ali smo s Triglava je sledil “zelo … odgovor” da ne, ampak iz Maribora. In še veliko takih smo razdrli do prihoda na parkirišče. Še več pa med prijetno vožnjo,  “firma Jupič obvlada posel“,  proti domu kamor smo polni lepih vtisov vrnili.

Aljaž hvala za pomoč. Stanko, Silvo in Mitja čestitke in hvala za vse. Bodite in ostanite ponosni na svoj dosežek!

Nedeljski Boč

Grema na Boč.? Tak je bil SMS. Kaj te sedaj velja pika ali vprašaj… Sem kaj obljubil in pozabil… ? Pa sem odpisal: Danes? “Ja danes ja, sedim na balkonu in gledam Boč pa se mi zdi, da mi pravi pridi gor…” mi je v klicu pojasnil… kdo drug kot Aljaž.

Pravzaprav mi je kar pasalo, tudi sam sem razmišljal, da bi bilo dobro pokuriti preobilico kalorij nedeljske goveje juhe, govedine in vseh ostalih prilog… ampak samemu se mi ni dalo.

Tako sva se dobila na parkirišču na Zgornjih Poljčanah in jo mahnila po Detičkovi poti v kar soparnem popoldnevu. Prvi postanek sva naredila pri Majstrovem kamnu, drugega pri Balunjači in nato na vrhu Boča. Povzpela sva se še na vrh stolpa in razgledala prelepo okolico ob dobri vidljivosti.

Sestop sva naredila nekoliko prej in pohitela, saj je mladi očka dobil sporočilo, da bo potrebno sinka peljati k zdravniku, ker vročina, verjetno zaradi prihajajočih zobkov, ne pojenja.

Peca ponovno

Zgodaj, 4.8.2018, po dolini Drave na Koroško v Mežici proti Peci in po ‘avtocesti’ na parkirišče Jakobe kake tričetrt ure pred Domom pod Peco.

Namen ture, priprava na pohod na Triglav in preskus varovalne opreme. To pa smo lahko naredili le, če smo se podali po zelo zahtevni planinski poti. Tako smo tudi naredili in s Stankom in Silvom smo osvojili Kordeževo glavo, najvišji vrh pogorja Pece.

Vrnitev smo naredili po nezahtevni poti, posedeli na terasi doma, in nato proti parkirišču in domov. Za kakšno ‘analizo ture’ pa si bomo vzeli čas po naslednji skupni turi.

Peca

Zjutraj, 28.7.2018, v Slovensko Bistrico kjer sem počakal Aljaža in potem Koroški nasproti, čez Vitanje do Slovenj Gradca, proti Mežici in od tod do parkirišča Jakobe. Saj sva do dveh parkirišč pripeljala še prej, pa nama ni ‘dišala’ razdalja do Doma pod Peco. Nenazadnje pa sva imela namen prehoditi zelo zahtevno pot proti vrhu in nazaj ter preskusiti varovalno opremo. Torej se nama oprosti-no vsaj sama sva si. Tako sva osvojila Kordeževo glavo, najvišji vrh pogorja Pece, ki se  nahaja na meji z Avstrijo.

Sestopila sva po isti poti, naredila vmesni postanek na planinski postojanki in nadaljevala do parkirišča preverit na kak način se je ventilator na hladilnika avtomobila izklopil…

Bistriški vintgar

Težave s križem in za povrh še poškodba prstov desne noge so terjale svoj davek, tako je planirana udeležba v društveni odpravi na Triglav odpadla. Seveda pa je obljuba dana in bomo na Triglav šli pozneje. Za tako turo pa je potrebna priprava. Ker kondicijske priprave izvaja tudi Aljaž sva se hitro uskladila, da za začetek obiščeva Bistriški vintgar. Obvestil sem še Boža in smo ga veselo mahali po tej čudoviti dolinici potoka Bistrice. Kljub celodnevni sončni pripeki in napovedim, da bo tako tudi proti večeru, nas je poškropila ploha – pa kaj češ…

Ob koncu padla ideja, da v soboto, 28.7.2018, ‘stopimo’ na Peco. Božo žal ni mogel obljubiti, z Aljažem sva rekla, da greva.

Stran 2 od 1212345...10...Zadnja »