Peca ponovno

Zgodaj, 4.8.2018, po dolini Drave na Koroško v Mežici proti Peci in po ‘avtocesti’ na parkirišče Jakobe kake tričetrt ure pred Domom pod Peco.

Namen ture, priprava na pohod na Triglav in preskus varovalne opreme. To pa smo lahko naredili le, če smo se podali po zelo zahtevni planinski poti. Tako smo tudi naredili in s Stankom in Silvom smo osvojili Kordeževo glavo, najvišji vrh pogorja Pece.

Vrnitev smo naredili po nezahtevni poti, posedeli na terasi doma, in nato proti parkirišču in domov. Za kakšno ‘analizo ture’ pa si bomo vzeli čas po naslednji skupni turi.

Peca

Zjutraj, 28.7.2018, v Slovensko Bistrico kjer sem počakal Aljaža in potem Koroški nasproti, čez Vitanje do Slovenj Gradca, proti Mežici in od tod do parkirišča Jakobe. Saj sva do dveh parkirišč pripeljala še prej, pa nama ni ‘dišala’ razdalja do Doma pod Peco. Nenazadnje pa sva imela namen prehoditi zelo zahtevno pot proti vrhu in nazaj ter preskusiti varovalno opremo. Torej se nama oprosti-no vsaj sama sva si. Tako sva osvojila Kordeževo glavo, najvišji vrh pogorja Pece, ki se  nahaja na meji z Avstrijo.

Sestopila sva po isti poti, naredila vmesni postanek na planinski postojanki in nadaljevala do parkirišča preverit na kak način se je ventilator na hladilnika avtomobila izklopil…

Bistriški vintgar

Težave s križem in za povrh še poškodba prstov desne noge so terjale svoj davek, tako je planirana udeležba v društveni odpravi na Triglav odpadla. Seveda pa je obljuba dana in bomo na Triglav šli pozneje. Za tako turo pa je potrebna priprava. Ker kondicijske priprave izvaja tudi Aljaž sva se hitro uskladila, da za začetek obiščeva Bistriški vintgar. Obvestil sem še Boža in smo ga veselo mahali po tej čudoviti dolinici potoka Bistrice. Kljub celodnevni sončni pripeki in napovedim, da bo tako tudi proti večeru, nas je poškropila ploha – pa kaj češ…

Ob koncu padla ideja, da v soboto, 28.7.2018, ‘stopimo’ na Peco. Božo žal ni mogel obljubiti, z Aljažem sva rekla, da greva.

Toskana in obala Ligurije

Po kar dolgem odmoru se je malo potepanja več kot prileglo. Težave s križem in dolga vožnja niso ravno najboljši obet… ampak kiropraktim me je toliko “sestavil skupaj”, da je šlo. In bilo je res super.

Najprej med toskanskimi griči v Sieno, mesto z nedotaknjeno srednjeveško podobo, v katerem smo si ogledali gotske umetniške spomenike in privoščili degustacijo domačih toskanskih vin z malico. Nato nastanitev, večerja in nočitev…hm.

Drugi dan z avtobusom mesta La Spezia, od koder z ladjo, nato z vlakom in peš na celodnevni izlet v Cinque Terre ali pokrajino 5 dežel. Ime je pokrajina dobila po petih obmorskih vasicah, ujetih med morje in okoliško hribovje. Vsaka je čudovit skupek hiš pastelnih barv, postavljenih okoli majhnega ribiškega pristanišča. Vrnitev v hotel, večerja in nočitev…hm, hm.

Po jutranji kavi, po še drugi neprespani noči, vožnja v še en toskanski biser, v Piso, eno najlepših toskanskih mest. Ogled Trga čudes. Izredne arhitektonske harmonije najslovitejših spomenikov, stolpnice, krstilnice, pokopališča in seveda poševnega stolpa…

Ekskurzija v okviru projekta HR007

Sobota, 9. junij, leta gospodovega dva tisoč in osemnajst… malo pod vtisom besed zgodovinskih likov grofa in grofice Sauer iz Borla sem to napisal. Zbrane sta pozdravila in nagovorila zgodovinska lika – grof Jurij Friderik in grofica Marija Barbara Sauer z gradu Borl v govorici preteklega časa in z izbranimi besedami, ki nam dajo misliti danes.

Program ekskurzije udeležencev projekta Haloški radovedneži se je začel na gradu Borl. Še sreča, da člani in simpatizerji Društva za oživitev gradu Borl skrbijo za ta, žal premalo izkoriščen, pomnik preteklosti. Po omenjenem nagovoru smo si – koliko je pač to možno, ogledali grad Borl. Žal smo si lahko ga ogledali le od zunaj oziroma le od daleč.

Našo pot smo nadaljevali v Gorišnico kjer smo si ogledali več kot tristo let staro ohranjeno Panonsko domačijo. Gre za Dominkovo domačijo za katero skrbi Društvo upokojencev Gorišnica. Vodička, nas je popeljala skozi zgodovino domačije, opisala življenje v preteklosti, v takšni s slamo kriti cimprani hiši. Poleg stanovanjskega dela pa smo si ogledali tudi gospodarski del domačije, ohranjena orodja in preproste stroje na ročni pogon, ki so služili za pridelavo hrane za ljudi in za vzrejo živine.

Sledila je še vožnja do restavracije kjer smo imeli kosilo in tako se je naša ekskurzija, ki bo vsem ostala v lepem spominu, iztekla.

Stran 2 od 1212345...10...Zadnja »