Arhiv kategorij: Mladi planinci

V petek, 16.6.2017, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Veliko Planino. Ob 7.30 uri smo se odpeljali v smeri proti Mozirju, Staremu gradu v Podvolovljek od koder smo nadaljevali peš na Veliko Planino. Drugi dan, 17.6.2017, smo se vrnili iz izhodišča čez Luče, se okrepčali v restavraciji Afrika in se zadovoljni vrnili domov.

Na poti do Domžalskega doma na Veliki Planini nas je spremljalo sončno vreme tako da smo uživali v počasni hoji z veliko postanki na katerih smo si razgledali okolico, pastirske stane, krave in teličke ter uživali v neokrnjeni naravi. Ob prispetju do planinskega doma, smo pomalicali, se namestili v triposteljne sobe odložili odvečno opremo in se namenili narediti prvi pohod. Ker je nastala ploha z dežjem in točo smo ga zamaknili za eno uro. Vreme se je v tem času zjasnilo in podali smo se raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja Velika Planina. Pastirsko naselje velja za enega redkih ohranjenih naselij te velikosti v Evropi. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike Planine.

Najprej smo se podali do kapelice Marije snežne od tod pogledali proti najvišji točki Velike Planine 1668 m k kateri smo nadaljevali pot. Vrh smo dosegli in si ogledali vetrovnico s pomočjo katere smo izvedeli katere vrhove Kamniško-Savinjskih Alp vidimo. Spet so se zbrali oblaki in ploha nas je pregnala nazaj v planinski dom, kjer smo se preoblekli in dali sušit mokra oblačila. Okoli doma in predvsem na igralih smo spet veselo uživali, saj je spet posijalo Sonce.

Preostanek dneva smo izkoristili še za razgledovanje okolice doma, in že je sledila okusna večerja. Po večerji smo se poučili o varnosti v gorah, se poskusili v vozlanju vodniških vrvic, spoznavali planinske vozle, in si organizirali večerno animacijo z družabno-socialnimi igrami.

Po večerni animaciji pa smo se podali na krajši nočni pohod z baterijskimi svetilkami. Po vrnitvi pa k zasluženemu počitku, do naslednjega jutra.

Po bujenju in vseh potrebnih jutranjih opravilih smo pozajtrkovali in se odpravili do roba planine, kjer smo v občasno meglenem jutru opazovali in prepoznavali planinsko cvetje, občudovali govedo, naredili kakšno spominsko sliko… ob vrnitvi v dom pa pospravljanje sob in spoznanje, da je s planin potrebno odnesti vse smeti, ki smo jih prinesli s seboj.

Sledil je še spust v dolino do našega prevoza in vožnja proti domu. Držali smo obljubo in tabor izpeljali v vsakem vremenu. Čeprav nam je prvi dan malo ponagajal dež, smo bogatejši za izkušnjo o nepredvidljivosti vremena v gorah in o nujnosti upoštevanja navodil vezanih na opremljenost udeležencev.

Bilo je zelo lepo, hvala PD Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza in pice na poti domov, Zlatku, Janji in Nini za pomoč pri vodenju in izvedbi tabora.

[Show as slideshow]

Pomlad je potrkala na vrata in začeli smo novo sezono pohodov mladinskega odseka PD Cirkulane, ki letos skupaj z matičnim društvom praznuje deseto obletnico delovanja. V soboto, 18. marca 2017, se podali na Donačko goro (884 m).
Čeprav nas je vremenska napoved čez ves teden žalostila, smo se kljub vsemu odločili, da pohod opravimo. Izplačalo se je – sreča je na strani pogumnih. Zbrali smo se pred šolo in se nekaj minut čez osmo uro odpeljali proti Žetalam in od tod do našega izhodišča.

Vreme oblačno in vetrovno, mi pa polni energije in nas ni moglo nič več ustaviti. Prijetna pot skozi gozd, prebujajoča narava, prve pomladanske cvetlice, šumenje lanskega listja pod nogami, svež zrak, dobro vzdušje … so tiste drobne stvari, ki so neprecenljive in jih lahko doživimo samo če se podamo tja kjer je najlepše – v naravo.

Na Donački gori. Foto: Vili Jurgec

Serpentinasta, strma pot na vrh Donačke gore je hitro minila. Čeprav nas je na vrhu napisal močan severni veter nas to ni prestrašilo. Naredili smo fotografije, pomalicali in se odpravili v dolino, proti planinski postojanki Rudijev dom.

Tu nas je že čakal naš kombi, in nam prihranil nekaj poti ter omogočil nekaj več časa za počitek, okrepčilo, »marela fotko«, žigosanje in igro na prostem. Sledila je pot proti Cirkulanam, kjer so nekateri starši že čakali nekateri pa so kmalu prišli po svoje mlade planince.

Zahvaljujem se Planinskemu društvu Cirkulane za pokritje stroškov prevoza, Viliju za pomoč pri vodenju in fotografske storitve ter Katji in Zlatku za spremstvo.

Nekaj slik iz galerije

V soboto, 15.10.2016, smo izpeljali prvi planinski izlet v novi sezoni. Podali smo se v slikovito dolino, ki jo je ustvaril potok Bistrica. Tok potoka je ne nekaterih delih precej miren pa spet zelo razigran drugje. Neokrnjeno naravno okolje je v tem jesenskem času odeto v čudovite barve, na poti pa smo si lahko ogledali kar nekaj znamenitosti: rimski kamnolom, slap Bistriški Šum, ruševine nekdanjih mlinov. Podali smo se tudi na vzpetino kjer se nahaja Ančnikovo gradišče, to so ostanki poznoantične in zgodnjesrednjeveške utrdbe iz 4. stoletja.  Ležijo na nadmorski višini okoli 750 m kar seveda pomeni, da se od tam ponujajo lepi razgledi na okoliške kraje.

Najprej smo si ogledali ostanke rimskega kamnoloma in razstavljene kamnine, ki so izvorno v tem delu Pohorja. Sledili smo po poti, ki je bila v glavnem nezahtevna, razen pri ogledu slapa Šum je bilo potrebno posvetiti več pozornosti na varnost. Vsi udeleženci so ob pomoči spremljevalcev varno prišli do točke kjer slap ponuja najlepši pogled na svojo neukročeno lepoto. Potem je sledil strmi vzpon po gozdni vlaki do razpotja za Ančnikovo gradišče. Malce zasopihani, na čisto ta pravi »delovni temperaturi« smo prišlo do omenjene točke. Tu smo si odpočili, malicali, se igrali, rešili nesrečnega močerada iz betonskega jaška – od koder sam ne bi zmogel, in uživali v lepem jesenskem dnevu ob razgledih v okolico, ko se je megla dvignila.

Prišel je čas za vrnitev v dolino, a glej ga zlomka, prav kmalu po odhodu je vreme pokazalo manj prijazen obraz. Začelo je deževati. Ker ni bilo zavetja smo pač morali nadaljevati pot, ki je na nekaterih predelih, zaradi razmočenosti, postala težavna. Pa smo jo vsi premagali in prišli do avtobusa morda le nekoliko bolj umazani kot bi sicer. Hitro smo se vkrcali in ko smo slekli mokra vrhnja oblačila smo bili spet »kot novi« in bogatejši za eno izkušnjo.

Za nami je lep jesenski planinski izlet, za nekatere prvi planinski izlet, za katerim vedno ostanejo najlepši spomini.

Organizacijo in stroške prevoza izleta je prevzelo PD Cirkulane, mlade planince smo spremljali Janja, Aljaž ter vodnika Božo in Ivo.

V ponedeljek, 27.6. 2016, smo se s člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na Golte. Izpred šole v Cirkulanah smo se odpeljali v ponedeljek zjutraj, drugi dan v torek, 28. 6. 2016, pa smo se vrnili, polni lepih vtisov, v popoldanskih urah.

Čeprav je doma dan obetal veliko sonca se je izkazalo, da nekoliko manj prijazna vremenska napoved drži in že na poti so nas pozdravile prve dežne kaplje. Razpoloženja nam niso pokvarile in v spremenljivem vremenu smo se pripeljali na parkirišče pri Alpskem vrtu na Golteh.

Pohiteli smo do Mozirske koče kjer nas je naš stari znanec, oskrbnik Filip pričakal s kitaro v roki in nam v dobrodošlico zapel Kekčevo pesem. Malo smo mu pomagali in se še pred dežjem vselili v varno zavetje sob koče.

Ker nam vreme ni dopustilo gibanja na prostem smo čas izkoristili za spoznavanje in preskus planinske opreme, sestavljanje bivak šotora, nameščanje osebne varovalne opreme … in smo tako združili prijetno s koristnim.

Šele pozno popoldne se je toliko zjasnilo, da smo se lahko podali v naravo. Najprej v za naslednji dan načrtovani – včasih je pač potrebno načrte spremeniti, Alpski vrt. Občudovali smo gorsko cvetje, drevesne vrste in zanimive prikazovalne table, vetrovnico, drevesni horoskop, se previdno podali proti Okencu in občudovali lepoto neokrnjene narave.

Po vrnitvi v kočo je sledila okusna večerja. Po večerji pa še večerni sprehod z oskrbnikom, ki nam je opisal življenje na planoti Golte, razložil katere gorske masive vidimo v okolici, kdo od živali in rastlin prebiva tod … bilo je zelo zanimivo.

Po vrnitvi v kočo pa je sledila še okusna sladice, ki se je po vmesnem sprehodu po večerji gotovo veliko bolj prilegla, kot bi se takoj po večerji.

Sledila je priprava na nočni počitek, tuširanje, še kak popravek rjuhe na postelji, malce kramljanja pred spanjem in počasi je spanec premagal vse, čeprav je kdo med mladimi planinci v planinski koči prenočil prvič.

Jutranje bujenje nekako ob pol osmih ni bilo za nikogar pretežko, večina jih je že bedela in po jutranjem »pogovoru« z zobno ščetko in ostalim kar sodi zraven smo se zbrali na zajtrku.

Vremenska napoved je res držala. Torkovo jutro je jasno sporočalo, da bo lep sončen dan, in tako je tudi bilo. Pohod na Boskovec bomo torej lahko izpeljali in ga tudi smo. Čeprav smo hodili z zmernim tempom in si privoščili »martinčkanje« na sončnih razglediščih smo ga dosegli v slabi uri ali povedano drugače celo prej, kot je označeno na tabli.

Pot v dolino smo si izbrali na vrhu in odločili smo se za nekoliko daljšo pot tako, da smo videli in doživeli več, kot če bi se vračali po isti poti.

Slovo od prijaznega oskrbnika Filipa in oskrbnice Sonje je bilo kar malce težko ampak vsega lepega je enkrat konec. Toda čakal nas je še odhod v Afriko. No ja, ne čisto tisto pravo, ampak odlično restavracijo s takim imenom, kjer so pice »zakon«.

Po okrepčilu pa je res sledila pot tja kjer je najlepše – domov. Starši so mlade udeležence že čakali in odpeljali domov.

Hvala spremljevalcem Zlatku, mentorica Sergeji, vodniku in predsedniku PD Viliju za družbo, podporo in prijetno družbo.

Slike iz galerije slik tabora

V soboto, 21.5.2016, smo z mladimi planinci izpeljali planinski pohod na Ivanščico, ki smo ga načrtovali že v jesenskem času preteklega leta.
Na pot smo se podali izpred šole v Cirkulanah, državno mejo prečkali na Cvetlinu in po kakšni uri vožnje pričeli pohod pri vodnem zbiralniku v kraju Prigorec. Pot nas je vodila po Mrzljaku, po tematski poti do vrha Ivanščice kjer je planinska postojanka, razgledni stolp, informativna tabla, razgledno mesto…
Čudovita pomladanska narava, vonj po odcvetele čemažu in na trenutke strma pot je minevala v dobrem razpoloženju. Sonce nas je obdarilo z obilo žarki, ki so se prebili skozi mogočne krošnje dreves in nas vedno znova napolnili s pozitivno energijo. Imeli in vzeli smo si čas za počitek ob poti, malico, postanek pri Černih mlakah kjer je bojda vzletišče coprnic – mi sicer nismo videli nobene in kaj hitro smo prišli na cesto kjer je označba 1000 m.n.v. in od tu do Pasaričevega doma na višini 1054 m.n.v ni bilo več daleč.
Na vrhu smo si odpočili, okrepčali, žigosali dnevnike in se podali na razgledni stolp in nato na razgledno mesto. Največji vtis pa so na nas naredili jadralni padalci, ki so se prav tako kot mi odločili ta čudoviti pomladanski dan izkoristiti za svoje druženje in tekmovanje. Pa še en dogodek je potekal sočasno, kolesarski maraton na Ivanščico. Skratka imeli smo možnost spoznati dva atraktivna športa in morda se bo kdo od naših mladih planincev navdušil za katerega od njih.

Povratek smo opravili po isti poti. Kakšno pot smo opravili pove podatek, da smo na vrh potrebovali dve uri – upravičeno se lahko pohvalimo, da je to predviden čas poti za odrasle udeležence, za povratek pa smo potrebovali zgolj eno uro.
Na poti domov smo si ogledali še Frišičev mlin, delček tehnične kulturne dediščine ohranjen za mlajše rodove. Med pohodom smo naredili veliko fotografij, nekaj teh si lahko ogledate v galeriji slik.
Mladi planinci in spremljevalci Sergeja, Maja in Ivo se zahvaljujemo Planinskemu društvu Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza našega pohoda. Bilo je lepo, komaj čakamo prve počitniške dneve, ko se bomo podali na planinski tabor.

Nekaj slik iz galerije

Mladi planinci smo se zbrali ob 9.45 na železniški postaji v Osluševcih, pred starim vagonom, ki danes služi kot muzej. Ob prihodu smo najprej prisluhnili pozdravnemu govoru, nato je sledil kratek kviz na temo Slovenske železnice. Sledil je ogled muzeja v starem vagonu.

Pred muzejskim vagonom. Foto: Vili Jurgec

Razdelili smo se po skupinah in pričeli s pohodom v smeri Podgorci na Ritmerk, kjer je kontrolna točka OPP, na višini 267 m. Tukaj so nas pogostili s toplim čajem, z domačim rženim in mlečnim kruhom ter zaseko. Po dvournem pohodu nam je malica zelo teknila.
Po enaki poti smo se vračali na začetek naše poti, kjer so nas čakali prevozi za vrnitev proti domu.
Med potjo smo opazovali prečudovito naravo, ki se je začela prebujati v svojih spomladanskih barvah. Utrjevali smo naše znanje iz orientacije in so ogledali kužno znamenja, ki je postavljeno v spomin na kugo.
Tudi vreme nam je dobro služilo, temperature so bile ugodne za pohod. Tako smo si nabrali sveže spomladanske energije.

Zapisala: Sergeja Perkovič

Nekaj slik iz galerije slik

V soboto, 7.11.2015, smo končno izpeljali prvi planinski izlet mladinskega odseka v tem šolskem letu. Zakaj končno? Planirano prvo izvedbo je preprečilo deževno vreme, planirano drugo izvedbo nepredvidljive razmere na meji … Čeprav je datum našega izleta sovpadal z datumom društvenega pohoda, in smo s tem našemu neutrudnemu predsedniku društva naložili še dodatno delo, smo izlet po gozdni učni poti Bojtina uspešno izpeljali in tako dobro štartali v novo sezono. Mentorje pa še posebej veseli vključevanje novih mladih planincev iz cirkulanskega in završkega območja.

Na pot smo se podali izpred šole v Cirkulanah. Sončno jutranje vreme je obetalo dobro vzdušje na izletu. Takšno je tudi bilo. Razporedili smo se v dva kombija in vožnja naši pustolovščini nasproti se je začela. Po kakšni slabi uri vožnje smo pričeli pohod pri izhodiščni točki v Bojtini na Šmartnem na Pohorju. Gozd, njegove pojavne oblike in gozdni prebivalci ter življenje ljudi nekoč in danes sta glavni temi gozdne učne poti. Ob poti smo spoznavali različne vrste gozda, drevesa in grmovnice, ki gozd sestavljajo.Opazovali smo naravne pojave, kot tudi posege ljudi v krajino.

Tako smo si ogledali oglarsko kopo, ribnika, brunarice…posebno zanimiv pa je Šetorov mlin z vodnim kolesom. Po ogledu mlina smo nadaljevali po gozdni stezi, opazovali in spoznavali drevesne vrste, se podali čez pašnik do solnice za divjad in do rimskega kamnoloma. Pot smo nadaljevali do Kresnikovih lip proti Ferdinandovi domačiji. In tu se naša krožna učna pot konča – lahko pa se podaljša do cerkvice sv. Uršule na nadmorski višini 1007 m.

Mi pa se ne damo kar tako! Seveda smo si zadali izziv premagati višino 1000 m.n.v. in to nam je tudi z lahkoto uspelo. Pri cerkvici sv. Uršule je ostalo še dovolj energije za brezskrbno lovljenje in podobne včasih že pozabljene otroške igre.

Povratek v dolino je minil hitro, zanimive stvari smo si še enkrat pogledali, obudili spomin in še enkrat poimenovali že videno in kmalu smo bili na izhodišču.

Novi člani so poleg čestitk za uspešno opravljen prvi podvig prejeli še članske izkaznice in dnevnike Mladi planinec. Verjamem, da bodo v njih zabeležili še veliko tako lepih izletov, kot je bil ta.

Seveda pa se v planinski krožek še vedno lahko pridružite in z nami doživljate toplino druženja, koristnost rekreacije in lepote neokrnjene narave.

Pogled v galerijo slik izleta