Arhiv kategorij: Dnevi dejavnosti

Ponedeljek:

Po prihodu v dom Radenci v Beli Krajini smo najprej polnili svoje prazne želodčke. Nato smo odšli raziskovat vodne živali v reki Kolpi. Pri tem smo uživali, saj smo v »batačih« brodili po vodi. Eni so se celo skopali.

Sledilo je opazovanje gozdnih značilnosti in prsti v njem. Bila je KEM, BIO, MAT, DKE, GEO, ZGO… skratka »šola, da se ti zrola.«
Dekleta iz sobe Kobiljača

Vozili smo se približno 6 ur in prišli v CŠOD Breza v Gorenjih Radencih. Po namestitvi v sobe smo imeli kosilo in kaj hitro prvo dejavnost – raziskovanje reke Kolpe.

Naslednja dejavnost pa je potekala v bližnjem gozdu kjer smo ga raziskovali.

Sledila je okusna večerja – hrenovka s krompirjem. Sedaj pa nas čaka še večerna animacija.
Fantje iz sobe Čedinje

Torek:

V torek smo se zbudili ob 7,00 uri. Sledila je jutranja telovadba, zajtrk in pospravljanje ter ocenjevanje urejenosti sob.

Razdelili smo se v dve skupini od tega je prva analizirala, s pomočjo mikroskopa in določevalnih ključev, včeraj najdene vzorce življenja v reki Kolpi. Druga skupina pa je izvajala lokostrelstvo kjer so se pred iztekom dejavnosti pomerile punce proti fantom.

Po malici se je prva skupina podala s kanuji po reki, druga pa je opravila analizo življenja v reki Kolpi. Potem smo se zamenjali.

Popoldanska dejavnost pa je bila spoznavanje Bele Krajine in predvsem priprava in peka Belokranjske pogače. Odlično nam je uspela in teknila po večerji.

Sedaj pa sledi nogometni tunir na katerega smo izzvali srednješolce.
Dekleta iz sobe Velika stena

Po jutranjem bujenju, telovadbi, zajtrku smo se odpravili k dopoldankim dejavnostim. To sta bili najprej lokostrelstvo in nato proučevanje vodnih živali iz reke Kolpe. Po malici pa smo se opravili na vožnjo s kanuji po reki.

Prileglo se je kosilo in krajši počitek po njem. Sledilo je spoznavanje Bele Krajine in peka Belokranjske pogače, spoznavanje ljudskih običajev in narodnih noš. Po večerji pa dogodek dneva nogometna tekma na katero smo izzvali srednješolce.
Fantje iz sobe Žlebinja

Sreda:

Prebudili smo se v meglenem sredinem jutru. Po jutranji telovadbi smo na tabli zasledili dnevni razpored dejavnosti – barvanje pirhov in belokranjski plesi. Naučili smo se tri tradicionalne plese, med njimi tudi na pesem Lepa Anka kolo vodi. Za bolj spretne je po plesih sledil izziv barvanje rdečo-črnih pisanic. Po kosilu smo izvedli pohod do jame Kobiljače, kjer smo si osvežili spomin o stalagmitih in stalaktitih. Nam najljubši del je bil pečenje hrenovk na prostem. Kljub okusnim hrenovkam nam je po vrnitvi večerja še vedno zelo teknila.
Fantje iz sobe Prepadnica

Zbudili smo se ob 7.00. Po zajtrku se je naša skupina odpravila na kanuizem. Po kanuizmu smo spoznavali belokranjske plese. Po plesu smo se odpravili k sosedovim, kjer smo spoznavali sonarvno pridelavo hrane. Pogostili so nas z orehovimi jedrci in nas poučili, da se za krepitev spomina priporoča pojesti tri orehova jedrca na dan.

Sledila je poslikava pisanic. Po kosilu smo se odpravili na pohod do jame Kobiljače, ki smo si jo tudi ogledali. Po večerji smo obiskali najstarejšo Radenčanko g. Roziko, ki je kljub devetdesetim in vsem težavam v življenju ohranila vedrino in človeško toplino.
Dekleta iz sobe Trpotec

Četrtek:

Četrtkove aktivnosti so potekale v sodelovanju z »našimi« učitelji. Začeli smo z jutranjim pohodom na Radensko razgledno steno, od koder se ponuja pogled na prelepo pokrajino.

Nato so folklorniki skupaj z učiteljico Janjo ponovili plese s katerimi se bodo predstavili na folklorni reviji Pikapoka.

Orientacijske vsebine in vezanje vozlov pa smo spoznavali z učiteljem Ivom v »njegovi naravoslovni učilnici«. Da je bila pot nazaj v dom krajša, pa je skrbel harmonikar Alen.

Sledilo je kolesarjenje, tekma v lokostrelstvu z srednješolci, kjer so fantje bili za las slabši, dekleta pa so toliko boljše, da je seštevek pokazal našo skupno zmago.

Sledi večerna animacija skozi katero se bodo predstavile sobe. Skoraj ne moremo dojeti, da je danes že zadnji skupni večer.

 

Mladi planinci in številni člani našega planinskega društva smo se udeležili prireditve Pohod prijateljstva 2016. Dogodek vključuje tudi krajši pohod katerega po tradiciji vodimo vodniki PZS iz Planinskega društva Cirkulane.

Na spletni strani OŠ Cirkulane-Zavrč je zapisano: “Za nami je izjemen dogodek, kot ga že dolgo ni bilo. POHOD PRIJATELJSTVA 2016 je več kot uspel in skoraj 1000 udeležencev je preživelo čudovit in pester dan. Vsebinsko je bila prireditev zelo bogata in vsak je lahko našel nekaj zase. Najprej smo prehodili čudovito pot po haloških gričih od Borlskega gradu do šole v Zavrču. Tam nas je čakalo izredno pestro dogajanje. Videli smo skoke s padalom, jahali konje in se vozili s kočijo, plezali po plezalni steni, pomerili smo se v zanimivih spretnostnih igrah, kjer so najspretnejši prejeli nagrade, ustvarjali in se igrali v otroški igralnici in ustvarjalnicah, delavnicah društva gospodinj, na stojnicah degustirali domače proizvode, kot so kruh, pecivo, mesnine in čebelarski izdelki…” Povezava na prispevek na spletni strani OŠ Cirkulane-Zavrč

Povezava na galerijo slik

Tema naravoslovnega dne je od Zrna do kruha. Zadali smo si nalogo, da bomo o opravilih vezanih na setev, žetev, mlatev, mletje in peko kruha poizvedeli čim več. Predvsem pa se bomo pustili poučiti od starejših sorodnikov in občanov, kako se ta dela opravljali nekoč.

Najprej sem malo pobrskal po spletnih straneh, ja saj vem grda navada ali že skoraj razvada. Sem pa včasih kar prijetno presenečen saj sem na spletni predstavitvi vasi Formin, mimogrede rojstni vasi moje mame, našel fotografijo svojih sorodnikov pri žetvi.

Sliko v malo boljšem stanju premorem tudi sam, zato jo dodajam.

Kdaj je fotografija nastala ne vem, po moji oceni leta 1962. Vüjec in vüna, kot so me navadili reči, bratranca in sestrična… pa nekaj oseb, ki jih ne prepoznam in najstarejša oseba na sliki – moj ded, Lesarov ata.

Tudi učenci so se potrudili. Večina jih je vestno izpolnila vrašalnik s pomočjo svojih starejših sorodnikov. Nina in Blaž sta prispevala še nekaj slikovnega gradiva, posebej pa smo bili veseli Tadejeve babice in Blaževe sorodnice, ki sta nas vsaka po svoje popeljali v preteklost in nam opisali kako so pridelali “ljubi kruhek” nekoč.

Veliko vam še bomo povedali in opisali na tem blogu o dogajanju na našem naravoslovnem dnevu, ampak sedaj smo na počitnicah, zato obiščite to spletišče še kdaj in izvedeli boste več.

Spet so me namotali. Pa sem rekel, da več ne bom. No ja malo pa me je gnala radovednost, kje je ta pot. Voditi pohod s kakšnimi 400 udeleženci pač ni čisto enostavno, je pa izziv in če sem do sedaj vse, bom še tega. Pa še pomoč sem imel, Sonja je poznala pot in je bila ena skrb manj. Pa še ogledno turo je naredila.

Zjutraj tega dne. Vremenska napoved navdušujoča, pogled skozi okno v sobotnem jutru pa vse prej kot to. Še menjava šopka na maminem in atovem grobu in šibam na Borl, zbirališče in izhodišče letošnjega Pohoda prijateljstva. Dobra ideja naših športnih pedagogov Mitja, Maje in verejtno še koga, da ne bom krivičen se je prijela in tako je to letos že … pa saj ne vem, je pa že tradicionalen medgeneracijski pohod.

Na Borlu se nas je zbralo več, kot smo pričakovali nepoboljšljivi optimisti. Malo dogovorov z sedmo silo – gospodom Ivanušom, nekaj diplomacije z udeleženko z otrokom na vozičku, pozdrav in napotki udeležencem … in ‘začnimo iti’.

Pot se je vila z borlskega brega proti Prišibici kateri smo se izognili med vinogradi proti Malemi šlogi mimo nekdanje pečine, ki obstaja še samo v mojih spominih iz otroštva, danes pa je že popolnoma porasla. Sledi veliki šlog – spet spomini iz otroštva, nekoč pašnik, nato urejen terasasti sadonosnik, danes pa neprehodna goščava zato smo nadaljevali proti Huzarovi kapeli.

Tu smo pot nadaljevali po Marijini poti, in ob vinogradu naredili sendvič postanek.

Okrepljeni smo nadaljevali proti cerkvi Device Marije

in se spustili do šole kjer nas je čakal družabni del pohoda s posaditvijo lipe prijateljstva, športnimi igrami …