Toskana in obala Ligurije

Po kar dolgem odmoru se je malo potepanja več kot prileglo. Težave s križem in dolga vožnja niso ravno najboljši obet… ampak kiropraktim me je toliko “sestavil skupaj”, da je šlo. In bilo je res super.

Najprej med toskanskimi griči v Sieno, mesto z nedotaknjeno srednjeveško podobo, v katerem smo si ogledali gotske umetniške spomenike in privoščili degustacijo domačih toskanskih vin z malico. Nato nastanitev, večerja in nočitev…hm.

Drugi dan z avtobusom mesta La Spezia, od koder z ladjo, nato z vlakom in peš na celodnevni izlet v Cinque Terre ali pokrajino 5 dežel. Ime je pokrajina dobila po petih obmorskih vasicah, ujetih med morje in okoliško hribovje. Vsaka je čudovit skupek hiš pastelnih barv, postavljenih okoli majhnega ribiškega pristanišča. Vrnitev v hotel, večerja in nočitev…hm, hm.

Po jutranji kavi, po še drugi neprespani noči, vožnja v še en toskanski biser, v Piso, eno najlepših toskanskih mest. Ogled Trga čudes. Izredne arhitektonske harmonije najslovitejših spomenikov, stolpnice, krstilnice, pokopališča in seveda poševnega stolpa…

Ekskurzija v okviru projekta HR007

Sobota, 9. junij, leta gospodovega dva tisoč in osemnajst… malo pod vtisom besed zgodovinskih likov grofa in grofice Sauer iz Borla sem to napisal. Zbrane sta pozdravila in nagovorila zgodovinska lika – grof Jurij Friderik in grofica Marija Barbara Sauer z gradu Borl v govorici preteklega časa in z izbranimi besedami, ki nam dajo misliti danes.

Program ekskurzije udeležencev projekta Haloški radovedneži se je začel na gradu Borl. Še sreča, da člani in simpatizerji Društva za oživitev gradu Borl skrbijo za ta, žal premalo izkoriščen, pomnik preteklosti. Po omenjenem nagovoru smo si – koliko je pač to možno, ogledali grad Borl. Žal smo si lahko ga ogledali le od zunaj oziroma le od daleč.

Našo pot smo nadaljevali v Gorišnico kjer smo si ogledali več kot tristo let staro ohranjeno Panonsko domačijo. Gre za Dominkovo domačijo za katero skrbi Društvo upokojencev Gorišnica. Vodička, nas je popeljala skozi zgodovino domačije, opisala življenje v preteklosti, v takšni s slamo kriti cimprani hiši. Poleg stanovanjskega dela pa smo si ogledali tudi gospodarski del domačije, ohranjena orodja in preproste stroje na ročni pogon, ki so služili za pridelavo hrane za ljudi in za vzrejo živine.

Sledila je še vožnja do restavracije kjer smo imeli kosilo in tako se je naša ekskurzija, ki bo vsem ostala v lepem spominu, iztekla.

Deveto srečanje projekt Go-Car-Go

V projektu sodelujem od samega začetka. Letos že devetič. Naš ekstramobil je dobil nov oklep, vitez novo čelado, zaščitno srajco in ogrinjalo.

V precej hladnejšem vremenu kot smo ga vajeni smo se odlično odrezali in postali prejemniki priznanja za celostno podobo ekipe in ekstramobila.

Več o projektu oziroma dosedanjem sodelovanju pa najdete na povezavi na spletno stran OŠ Cirkulane-Zavrč.

Ekskurzija 2018

Osmošolce smo popeljali na sprehodu med krošnjami v pustolovskem parku GEOSS. Obiskali smo še bližnje geometrično središču naše domovine. Nato smo se podali proti gradu Bogenšperk z vmesnim postankom za okusno kosilo. Na gradu nas je pričakal grajski sluga Jurij nakar pa nas je s svojo prisotnostjo počastila še sama plemenita Ana Maksimila Valvasor. Izvedeli smo veliko o življenju v obdobju baroka, Janezu Vajkardu Valvasorju in nastajanju znamenite knjige Slava vojvodine Krajnske.

 

Tabor na Naravskih ledinah 2018

V petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.

Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.

Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.

Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.

Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!«  Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.

Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.

Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik:  »Pika stop!«  upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga  igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.

Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne!  Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod  v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.

Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.

Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.

Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!

Drugi mediji o dogodku

Stran 3 od 1212345...10...Zadnja »