Po nekajletnem premoru sem se razveselil namiga sodelavca Marka, da naj ne spim pretrdno v noči, ko domove obiskujejo trije kralji.
Še posebej sem vesel, da je zvezda, ki sem jo naredil leta 2018, v skrbnih rokah in še vedno lepo ohranjena. Ubrano petje in ohranjanje tradicije pa je vsekakor vse pohvale vredno.
V soboto, 25.11.2023, smo se podali na pohod na Ravno goro v sosednjo Hrvaško.
Izpred šole v Cirkulanah smo po krajši vožnji prispeli v Cvetlinske jazbine, kjer sta nas že čakala dva naša pohodnika. V lokal smo stopili na kavo, parkiranje je pač treba nekako »odslužiti« in, po tem, pričeli s hojo proti Križu na Cvetlinskih stenah.
Tamkajšnji domačini še vejo kaj je gostoljubje, prijazno so nas pozdravljali, ponudili okrepčilo, pravo presenečenje pohoda pa je šele sledilo na Pustem duhu.
Odločili smo se za obisk sten in nato nadaljevali proti Pustemu duhu in do cerkvice Treh Kraljev, vrha Ravne gore, vzletišča jadralnih padalcev…in nato do Filičevega doma. Ob postanku na Pustem duhu, smo opazili, da je postojanka odprta in ne samo to, oskrbnik nas je prijazno povabil v ogreti prostor in nas počastil s pijačo. Res prijaznost kakršne v današnjem času ne doživiš pogosto.
Po skupni fotografiji na postojanki Pusti duh, smo nadaljevali mimo cerkvice Treh kraljev na najvišjo točko Ravne gore z razglednim stolpom in nato v postojanko Filičev dom. Tu smo se okrepčali, odpočili, poklepetali… in, ko se nam je zazdelo da je čas zato, odpravili na izhodišče.
Na izhodišče smo se podali po poti, ki zavije levo ob jasi, saj je za spust veliko varnejša kot pot po kateri smo se povzpeli. Odpadlo listje, razmočen teren, mokre skale in korenine so neredko vzrok padcev, zato smo se že zjutraj posvetovali in »obrnili« predvideno traso. To se je izkazalo za dobro, saj smo vsi prehodili pot brez padcev ali zdrsov. Ravna gora pač ni samo ravna.
Nazaj grede smo sprejeli že jutranje povabilo za okrepčilo prijazne domačinke in kaj hitro smo bili na parkirišču. Tu smo se zadovoljni in polni lepih vtisov na lep pohod razšli. Kljub temu, da je bil dan hladen in občasno vetroven, nas je narava obdarila tudi s sončnimi žarki, ki poznojesensko naravo obarvajo v prav posebne čarobne odtenke.
Hvala vsem za dobro družbo posebne čestitke pa nadobudnima mladima planincema Ivani in Aljažu. Le tako naprej!
V program obeh tehniških dnevov na temo učimo se z naravo smo k sodelovanju povabili tudi našega mentorja čebelarskega krožka Edija Hojnika, ki se je z veseljem odzval. Učencem je približal čebelarjenje in predvsem pomen čebelarjenja za naravo.
Ob dvigu materiala za čebelarska krožka, smo za uspeh na tekmovanju v lanskem šolskem letu, prejeli tudi 3D sestavljanko kranjske sivke. Preskus sestavljanke smo opravili v času ure krožka. Slike zgovorno povejo, da je krožkarjem darilo všeč.
V jesenske tehniškem dnevu, ki smo ga izpeljali ob tednu otroka, smo se lotili obdelave naravnih materialov in ozavestili nujo po sonaravnem in trajnostnem načinu življenja.
Nastale so lične ptičje krmilnice in priložnostna darilca za prihajajoče dogodke v šoli iz lesa. V okolico šole smo umestili “hotelčke” za divje opraševalce. Prijatelj Edi nam je dodobra predstavil čebelarjenje in pomen čebelarjenja za ohranjanje narave, kolega Danijel pa nam je pokazal nekaj “čarovnij” iz področja naravoslovja.
Bilo je zanimivo, delovno in prijetno.
V sredo, 20.9.2023, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevni planinski tabor na območje Ravne gore v sosednji Hrvaški. Odhod avtobusa izpred šole v Cirkulanah je bil ob 8.00. Drugi dan, v četrtek, 21.9.2023, pa se bomo vrnili v zgodnjih popoldanskih urah.
Avtobus nas je odložil v Cvetlinu, kjer smo začeli pohod. Desno se nam je odstrl pogled na Velike pečine, ki so v jutranji svetlobi delujejo čarobno in skrivnostno. Po vaški in nato po serpentinasti planinski poti, ki ji pravimo tudi kačja pot smo nadaljevali do Filićevega doma. V zgodnje jesenskem času je pot še posebej privlačna.
Po uvodnem spoznavanju z oskrbnikom in pomočnico, dogovori za termine obrokov, ki smo izvedli drugače, kot smo najprej planirano – kar se je izkazalo za boljše, ogledom sob in raziskovanju okolice je kmalu sledilo okusno kosilo, ki smo ga z užitkom snedli. Še posebej so nas razveselile palačinke z namazom po lastni izbiri.
Iz nahrbtnikov smo odložili odvečno opremo, in se podali na potep v okolico. Do »Križa« na markantnih Velikih pečinah, od koder smo si ogledovali prelepi Trakošćanski dvorec. Nato se vrnili v planinsko postojanko. Spotoma smo si ogledalo žal zaprt dom na Pustem duhu, zunanjost cerkvice Treh Kraljev, razgledni stolp na najvišji točki Ravne gore ter vzletišče zmajarjev in jadralnih padalcev.
Čas do večerje bomo zapolnili s športno rekreativnimi dejavnostmi na igralih in na nogometnem igrišču v vrtači. Pred večerjo je sledil kviz iz znanja. Pomerili sta se dve zelo izenačeni ekipi in posledično je bil takšen tudi rezultat, le ena točka je bila odločilna za zmago.
Sledila je okusna večerja, ki je prav tako teknila kot kosilo. Da smo malo potrošili odvečne kalorije je sledil nočni krožni pohod v okolici planinskega doma, najprej smo uporabili svetilke, po izklopu pa smo se potrudili varno gibati brez umetnih virov svetlobe.
Ker še nismo bili nič zaspani smo nadaljevali z družabno-socialno igro »vprašaj in poslušaj odgovor« in presojali ujemanje. Veliko zabavnih ujemanj se je napletlo. Sledila je še naslednja gibano glasbena spretnostna igra, pri katerih tekmovalci plešejo okoli stolov dokler slišijo glasbo. Sedejo ob nastopu tišine. Vendar je vedno en stol premalo… Sledilo je tuširanje in nočni počitek.
Drugi dan smo malo poležali, po prebujanju in vstajanju smo se zbrali v jedilnici in pozajtrkovali. Sledilo pospravljanje in urejanje najetega prostora, poravnanje stroškov, skupinsko fotografiranje… Poslovili smo se od gostoljubnega oskrbnika »domara« kot se temu tam reče in se podali proti Trakošćanu. Ob uživanju v prelepi okolici, opazovanju izginjajoče stavbne in tehnične dediščine Zagorja smo po kakšnih dveh urah prispeli pod Trakošćanski dvorec. Privoščili smo si počitek, sladoled, kupili kak spominek pri lokalnih ponudnikih in že se je bilo potrebno vkrcati v avtobus za pot proti domu.
Žal se nekaterim našim članom letos tabora ni uspelo udeležiti, saj so se jim pokrili datumi tekmovanj, udeležbe na mednarodnih srečanjih učencev osnovnih šol …pa smo uživali še za njih-oni pa za nas. Pa brez skrbi še bodo pohodi in še bodo tabori. Izkazalo se je, da je tudi septembrski termin za tabor zelo primeren, zato bo po vsej verjetnosti ostal stalnica.
Na koncu bi se želeli organizatorji in spremljevalci Maja, Aljaž in Ivo v imenu udeležencev zahvaliti šoli za vso podporo za izvedbo tabora kakor tudi Planinskemu društvu Cirkulane za poravnavo stroškov prevoza. Iskrena hvala.
