Malo pozno, v soboto zvečer, je prispelo povabilo na turo na Boč. Najprej sem bil bolj za ne kot za ja, potem sem se nehal smiliti samemu sebi in poklical nazaj. Na hitro sva se vse dogovorila, potem zaradi ´tretjega udeleženca´ malo spremenila zbirališče in eto… tako je za nami še en zgodnje nedeljski pohod.
Pri vzponu veter in hlad nista bila ovira, proti vrhu pa se je žvižganje vetra stopnjevalo. Povzpela sva se tudi na vrh razglednega stolpa, pa sva kar hitro sestopila, no verjetno tudi zato, da štirinoži ´tretji udeleženec´ ne bi bil preveč žalosten, ko naju je čakal.
Še kava v Slovenski Bistrici po sestopu in potem hitro proti domu. Potrebno je bilo nadoknaditi vse kar je bilo, preden sem vedel za turo, planirano za nedeljsko dopoldne. Pa je šlo vse skozi… tako kot vedno.
