Kaj bi človek brez prijateljev? Tako kot me je pred časom k prijetni kolesarski turi po domači okolici spodbudil Aljaž me je na ta potep po domačem okolju povabil Edi. In ta krožni potep res ni bil karkoli. Trajal je dobre tri ure z vzletom in pristankom – dobesedno tako, na letališču v Moškanjcih.
Edi je namreč inštruktor jadralnih pilotov in že po prvem letu najinega sodelovanja pri delu z mladimi čebelarji mi je ponudil – “ma šla enkrat fkup v luft.” Pa se takrat prvič ni izšlo. Ko me je poklical sem moral na neko neodložljivo obveznost v šolo.
Tokrat pa se je poklopilo. Imel sem čas – pa tudi če ga ne bi imel, bi si ga vzel. Tako sem lahko sodeloval pri pripravi na polet, seveda užival v poletu ob prijetnem kramljanju z Edijemin užival v čudovitih pogledih okolja iz višine. Trudil sem se narediti tudi nekaj fotografij, a posebno uspešen pri tem nisem bil.
Bilo je enkratno. To je krasen zaključek letošnjega dopusta. Edi najlepša hvala!
