Malo sem že imal slabo vest, ker se je na biciklu zgolj nabiral prah, prijatelj Aljaž pa me je spodbujal k kolesarski turi, za katero mi je bilo jasno, da je zame prezahtevna. Pa sem izposloval kompromis in sva vseeno naredila skupno turo.
Prvo presenečenje je bilo, da je Aljaž do mene prikolesaril, torej je svojih 40 km že bilo za njim, ko sem se sam šele začel smilit sam sebi. In ravno toliko jih je opravil še od mojega izhodišča še ob koncu. Bravo!
Ker je prijatelj predlagal tematsko pot, sem si pač tudi sam moral izmisliti neko temo poti. Nekaj hudo pametnega ravno nisem imel na zalogi pa sem pač sklenil, da obiščeva točke na katere me vežejo spomini. Tako sva se odpeljala na Borl, kjer je bilo v mojih časih veliko lepše. Kot otrok sem obiskoval bazen, pozneje smo se na dvorišču dobivali na plesih.
Nato sva se podala proti Gorišnici in se ustavila pri, če se ne motim, Vorihovi jami, kjer sva kot mulca z bratrancem na črno lovila ribe, danes pa za svojo ogrado gosti druge prebivalce.
V Gorišnici sva se ustavila pri osnovni šoli, ki sem jo obiskoval. V bližini je župnišče, kamor sem hodil k verouku, pa farna cerkev…
Nadaljevala sva na Formin, naredila kafe postanek pri Valeki, in se ustavila pri rojstni hiši moje mame. Nato pa čez Pesnico skozi Oslušovce, Podgorce proti Zamušanom, Tibolcem in Moškanjcem.
No Moškanjci so postali “kraj nesrečnega spomina”. Štorast kot sem, sem nabasal robnik pločnika, ga prevozil in potem še enkrat… pri tem imel srečo, da se je končalo brez padca, vendar sem presekal prvo zračnico.
No ja, mogoče pa so “kraj srečnega spomina” saj je sopotnik imel pri sebi rezervno zračnico in tlačilko in sva družno usposobila kolo za nadaljevanje vožnje.
V zadnji etapi sva prikolesarila še v Novo Vas pri Markovcih do zapornic, si privoščila okrepčilo na terasi Palaske in nato na izhodišče.
