Dvodnevni tabori mladih planincev PD Cirkulane so že dolgoletna stalnica. Tokrat smo preživeli dva nepozabna dneva na Boču.
V ponedeljek 7. in torek 8. oktobra 2024, smo se podali na Boč. Pohod smo pričeli v Zgornjih Poljčanah in v prvi etapi dosegli Majstrov kamen, se povzpeli do križa in se nato spustili proti Domu pod Bočem.
Tu nas je pričakal prijazna oskrbnica in nam razložila domska pravila. Sledila je razporeditev po sobah, dogovarjanje katera postelja bo od koga, oblačenje posteljnine… nato pa priprava na kosilo. Bilo je odlično.
Po kosilu in vmesne prostem času smo se pripravilo na vzpon na Boč. Za varnost sva skrbela vodnika Vili in Ivo ob pomoči mentorice Maje in spremljevalke Štefke. Vsi smo družno in brez težave prisopihali na vrh Boča. Vmes smo se poučili o varnem gibanju na planinskih poteh, si nadeli varovalne čelade na predelu, z jeklenico varovane planinske poti, se ‘natlačili’ v jamo Balunjačo, si ogledali ferato in nekoliko višje objekte Slovenske vojske, se razgledovali po okolici… Seveda pa smo se podali tudi na stolp. Vetrovno vreme nam je dodobra skuštralo lase, ampak tudi to ima svoj čar.
Spust nazaj do planinske postojanke smo opravili po drugi poti in opazovali moč narave na predelu, kjer je v zimskem času vetrolom dobesedno izruval več deset let stara drevesa. Pridni markacisti so že spomladi odstranili odvečna debla, ki so ovirala pot po nadelani planinski poti tako, da je pot varna.
Ob povratku v dom smo po okrepčilu in krajšem počitku čas krajšali s športnimi igrami z žogo ali pa zgolj klepetom s planinskimi prijatelji. Ja klepetom, ja… čisto pravim… telefoni so namreč ostali doma.
Hitro smo pričakali čas slastne večerje, ki nam je dala energijo za nadaljevanje aktivnosti. Najprej ogled cerkvice sv. Miklavža in nato kviz iz znanja. Zunaj se je že dodobra stemnilo in čas je bil za nočni pohod z lučkami. Malo tudi brez njih, da se oči privadijo in ob pomoči svetlobe zvezd in malo poguma, se da ponoči hoditi tudi brez lučke. Nato so sledile še družabne igre pred nočnim počitkom.
Pred spanjem tuširanje in spanje. No ja, čisto takoj ne…, ampak celodnevna aktivnost na svežem zraku spanec vseeno hitro prikliče.
Jutranje bujenje drugi dan, odstranjevanje posteljnine, priprava na zajtrk… in seveda zajtrk. Po zajtrku igranje z oskrbnikovim psom in odhod na Dreveniško goro na razgledno točko. Vmes nabiranje kostanjev, ogled prelepih dreves, mušnic… skratka v naravi je vedno kaj videti, če le hočemo videti.
Še malo športnih iger ali pa zgolj ‘martinčkanja’ in že se je bilo potrebno vkrcati na avtobus. Tudi to je doživetje, saj cesta na planinsko postojanko ni ne ravna in ne položna.
Za konec pa še postanek v piceriji v lovskem domu v Slovenski Bistrici. Najprej je bilo potrebno ukrotiti gromozanskega močerada, ki je grozil, da bo požrl vso hrano sam. Uspelo nam je. Tako da smo dobili vse kar smo naročili. Pa še nekaj živali smo si ogledali, poigrali na igralih, se spustili po toboganu… in sledila je le še pot v Cirkulane in odhod proti domu.