Lovrenška jezera

V soboto, 6.10.2018, smo se mladi planinci in njihovi mentorji odpravili na prvi planinski izlet, v sezoni 2018/2019, na Lovrenška jezera.

Lovrenška jezera se nahajajo na visokem barju sredi Pohorja med Roglo in Ribniškim Pohorjem. Manjša jezerca, ki dobivajo vodo le s padavinami obdaja rušje. Jezerca smo si lahko ogledali po z lesom tlakovani stezici, ki nam je omogočila hojo po suhem in ne po močvirju. Na začetku barja pa je razgledni stolp s katerega smo ujeli pogled po Lovrenških jezerih.

Na pot smo se odpravili iz Cirkulan, pred Slovensko Bistrico naložili še zadnjega potnika in se, po skoraj dvourni vožnji, pripeljali na Kočo na Pesku. Pomalicali smo in pot pod noge. Najprej do vodnega zajetja nato preko mostička po prelepi pohorski naravi proti Lovrenškim jezerom. Vreme suho in vetrovno, žal pa oblačno. Ampak petnajst malo manjših in pet malo večjih sončkov to ni čisto nič motilo. Ob občudovanju lepe okolice, občasnem gobarjenju, spoznavanju osnov orientacije, ogledu neokrnjene narave, ki se v tem času preoblači v najlepše barve je čas hitro minil in prišli smo do našega cilja. Ne boste verjeli – prišli smo prej, kot je predviden čas hoje po smerokazih.

Druga malica je še posebej teknila. Ogled stolpa, prebiranje informacijskih tabel, ugotovitev, da smo 1520 m visoko, kakšna skupinska fotografija in ogled jezerc. Res so nekaj posebnega.

Nazaj smo se odpravili po »uri orientacije« v smeri Rogle. Položna, širša in bolj razgledna pot je že malce utrujenim nogam godila. Pot nas je iz gozda pripeljala na jase, ki postanejo v zimskem času smučarsko tekaški tereni in od tod do RTC Rogla. Z ogledom vodnega zajetja, krajšim postanek na terasi brunarice, uničevanjem prebitka energija s krajšim krožnim pohodom do izgubljene vetrovke za vodnika, in veseljem po uspešno opravljeni nalogi smo se odpravili proti domu.

Ne bi bilo prav, da ne bi izrazil zahvale PD Cirkulane za podporo in pokritje stroška prevoza, hvala Aljažu in Zlatku, vodstvu šole, ter mentoricama mladih planincev Maji in Sergeji.

V republiko Prlekijo

Kot ponavadi, se je naš sindikalist spet potrudil in nam organiziral prijetno ekskurzijo pred štartom v novo leto – tisto šolsko ne koledarsko.
Najprej v Ormož na ogled zanimivih zbirk gradu, nato v oljarno v Središče ob Dravi, degustirat bučne dobrote in nato na turistično kmetijo Puklavec kjer smo zaključili z večerjo in seveda poskušino vin.
Vmes pa še nazaj v preteklost, v Razkrižje kjer smo si ogledali dokumentarec v živo, ali kako bi se temu reklo. Na arheološkem najdišču smo doživeli življenje v preteklosti, poskusili kruh in pečeno ribo… Dober kot sem, sem pomagal vleči voz, kolega sta pomagala orati… zanimivo in poučno. Če se boste kdaj mudili v Razkrižju – vredno ogleda.

Zaključek projekta HR007

V torek, 21.8.2018, smo na OŠ Majšperk izpeljali še sklepno dejanje projekta Haloški radovedneži 007. Šole smo predstavile svoje izdelke, ki so nastali v sklopu projekta. Tako so “svojo podobo na ogled postavili” haloški klopotci, magnetki krajev, zemljevid znamenitosti sodelujočih občin, razglednica… Haloški radovedneži pa so nas popeljali skozi izpeljane delavnice, opisali kako s(mo)o se lotili dela skozi podjetniški krožek, kako s(m)o se imeli na ekskurziji in za konec so nas nagradili še s prisrčnim kulturnim programom za katerega je vsak sodelujoča šola prispevala delček.

Več o projektu na povezavi.

Članek v Štajerskem tedniku

Na Triglav…

“Če lahko gre kaj narobe bo narobe tudi šlo” … tako pravi Murphyjev pesimističen zakon. In je tudi šlo narobe. Najprej sem se pustil nakopati tisoč in eno obveznost in pozabil na znamkico za udeleženca pohoda. Da sem to uredil sem skrajšal možnost spanja za debelo uro. OK urejeno sedaj pa bo šlo. Pa ni šlo. Zjutraj na zbirno mesto ni bilo kolega pomočnika in seveda: “Telefonska števika je nedosegljiva…”. Baje 12 krat – sam nisem štel.

Pa smo šli brez njega. Slovenci pa imamo optimistične pregovore in je res, da po vsakem dežju posije Sonce. Vsaj meni se zazdelo tako, ko se mi je na telefonu pokazal prihajači klic od Aljaža… in sva se na hitro zmenila, da bo štorijo pojasnil kasneje ter naj prišiba za nami v Dramlje, kjer smo ga počakali.

Kompletni. Stanko, Silvo, Mitja in midva za zamudnikom smo nadaljevali proti Pokljuki in Rudnemu polju kjer smo parkirali. Cilj pohoda: priti nazaj do parkiranega avta vmes pa še stopiti na vrh Triglava. Cilj smo dosegli!

Še nekaj besed o poti – kajti v življenju ni važen cilj ampak pot.

Zakoračili smo jo po poti iz Pokljuke do doma Valentina Vodnika. Tri ure hoje po resnično lepi okolici in ob klepetu s tremi naključnimi pohodnicami je hitro minil. Kava in prva malica teknila kot tekne le tista – zaslužena.

Nadaljevanje proti Kredarici. Na trenutke neprijetno pot, od Konjskega sedla naprej, smo družno premagali. Po okrepčilu smo si nadeli varovalne pasove, samovarovalne komplete, čelade. Odložili odvečno in združili potrebno v dva nahrbtnika – hrbta sva prispevala v Aljažem, in smo šli. Mali Triglav smo dosegli po sicer zelo zahtevni ampak odlično varovani poti. Pred nami je bil še sam vzpon in hoja po triglavskem grebenu proti vrhu našega očaka in včasih, vsaj po mojem, premalo cenjenega simbola. Dosegli smo vrh Triglava z Aljaževim stolpom. Nekje sem slišal, da se obeta začasna odstranitev stolpa, zato je bil motiv, videti ga v obstoječem stanju, toliko močnejši.

Veliko veselje je, ko vidiš, da si nekomu pomagal k temu, da je vesel in ponosen na svoj dosežek. Seveda se poleg fotografiranja, čestitk, sporočanja veselih novic svojim najdražjim… malo delamo pametni in uprizorimo planinski krst. Tudi tokrat ni izostal.

Pa se je že bilo potrebno pripraviti na sestop. Meni se vedno zdi bolj zahteven, kot vzpon. Čeprav se vidi Kredarica na trenutke čisto blizu, pa par korakov od nje Staničev dom – je to le na videz oziroma po zračni liniji, a teren terja svoje. A se je vse izšlo kot treba. Pijačo in planirano zabušavanje na terasi Triglavskega doma pa je prekinil nenadni dež, ki je narekoval le eno – obleči anorak in pot pod noge proti prenočišču.

Kako zelo drugače je premagovati jeklenice in kline v zamegljenih razmerah ob konkretnem dežju in grmenju v ozadju si je potrebno izkusiti. Še dobro da so si bogovi dežja in neviht premislili in prenehali s svojim kazanjem moči. Zadnji del poti proti domu Valentina Staniča je potekel brez padavin in predvečerni sončni žarki so prebadali meglo.

Namestitev v urejeni sobi doma, prijazna oskrbnica in kuhar za katerega se je izkazalo, da je tudi “od tan kak mi“, okusna večerja in čedalje bolj ozke oči… tako smo kar ena za drugim ponikali. Glede na to kako smo ga vsi povprek smrčali, bi pod številko sobe 8 lahko pripisali “medvedji brlog”.

Pa se je že oglasila, ne bodi je treba – budilka.

Počasi smo se prekljuvali, pobrali še kak napotek za pot, se vsak po svojih navadah okrepčali in šli. Proti Konjskemu sedlu, najprej v smeri Krme nato pa zavijanje desno z malce neprijetnim prečenjem melišča in nadaljevanje proti že znanemu razpotju iz prejšnjega dne. Največja prednost sestop je, da pot postaja čedalje manj zahtevna, čedalje manj naporna in predvsem čedalje lepša. Ponovno na Vodnikovem domu, klepet z gosti, osebjem, “uničevanje” še zadnjih zalog hrane in nadaljevanje proti Strudorskemu sedlu. Na vprašanje, treh pohodnic in pozneje naših fotografinj, ali smo s Triglava je sledil “zelo … odgovor” da ne, ampak iz Maribora. In še veliko takih smo razdrli do prihoda na parkirišče. Še več pa med prijetno vožnjo,  “firma Jupič obvlada posel“,  proti domu kamor smo polni lepih vtisov vrnili.

Aljaž hvala za pomoč. Stanko, Silvo in Mitja čestitke in hvala za vse. Bodite in ostanite ponosni na svoj dosežek!

Nedeljski Boč

Grema na Boč.? Tak je bil SMS. Kaj te sedaj velja pika ali vprašaj… Sem kaj obljubil in pozabil… ? Pa sem odpisal: Danes? “Ja danes ja, sedim na balkonu in gledam Boč pa se mi zdi, da mi pravi pridi gor…” mi je v klicu pojasnil… kdo drug kot Aljaž.

Pravzaprav mi je kar pasalo, tudi sam sem razmišljal, da bi bilo dobro pokuriti preobilico kalorij nedeljske goveje juhe, govedine in vseh ostalih prilog… ampak samemu se mi ni dalo.

Tako sva se dobila na parkirišču na Zgornjih Poljčanah in jo mahnila po Detičkovi poti v kar soparnem popoldnevu. Prvi postanek sva naredila pri Majstrovem kamnu, drugega pri Balunjači in nato na vrhu Boča. Povzpela sva se še na vrh stolpa in razgledala prelepo okolico ob dobri vidljivosti.

Sestop sva naredila nekoliko prej in pohitela, saj je mladi očka dobil sporočilo, da bo potrebno sinka peljati k zdravniku, ker vročina, verjetno zaradi prihajajočih zobkov, ne pojenja.

Stran 1 od 1212345...10...Zadnja »