Spet so me namotali. Pa sem rekel, da več ne bom. No ja malo pa me je gnala radovednost, kje je ta pot. Voditi pohod s kakšnimi 400 udeleženci pač ni čisto enostavno, je pa izziv in če sem do sedaj vse, bom še tega. Pa še pomoč sem imel, Sonja je poznala pot in je bila ena skrb manj. Pa še ogledno turo je naredila.
Zjutraj tega dne. Vremenska napoved navdušujoča, pogled skozi okno v sobotnem jutru pa vse prej kot to. Še menjava šopka na maminem in atovem grobu in šibam na Borl, zbirališče in izhodišče letošnjega Pohoda prijateljstva. Dobra ideja naših športnih pedagogov Mitja, Maje in verejtno še koga, da ne bom krivičen se je prijela in tako je to letos že … pa saj ne vem, je pa že tradicionalen medgeneracijski pohod.
Zbirališče na Borlu
Na Borlu se nas je zbralo več, kot smo pričakovali nepoboljšljivi optimisti. Malo dogovorov z sedmo silo – gospodom Ivanušom, nekaj diplomacije z udeleženko z otrokom na vozičku, pozdrav in napotki udeležencem … in ‘začnimo iti’.
Proti Šlogu
Pot se je vila z borlskega brega proti Prišibici kateri smo se izognili med vinogradi proti Malemi šlogi mimo nekdanje pečine, ki obstaja še samo v mojih spominih iz otroštva, danes pa je že popolnoma porasla. Sledi veliki šlog – spet spomini iz otroštva, nekoč pašnik, nato urejen terasasti sadonosnik, danes pa neprehodna goščava zato smo nadaljevali proti Huzarovi kapeli.
Naša četica…
Tu smo pot nadaljevali po Marijini poti, in ob vinogradu naredili sendvič postanek.
Postanek
Okrepljeni smo nadaljevali proti cerkvi Device Marije
Po Marijini poti
in se spustili do šole kjer nas je čakal družabni del pohoda s posaditvijo lipe prijateljstva, športnimi igrami …