Vsakoletni dvodnevni pohod na Triglav našega društva je postal stalnica. Nič posebnega več, mogoče kakšna sprememba pri izbiri poti ali pri izbiri koče v kateri se prenoči, bolj ali manj standardna vodniška ekipa … kak nov obraz med udeleženci … in to je to. Pa vendar je bilo tokrat drugače.
Po planu smo se odpeljali v deževnem jutru proti Slovenski Bistrici kjer smo pobrali preostalo ekipo. Po avtocesti do Vranskega, zaradi zapore v tunelih, po Tuhinjski dolini čez Kamnik, mimo Brnika nazaj na avtocesto protu Jesenicam in do doline Krma.
Pred startom iz doline Krma. (Foto: Vili Jurgec)
Dež je obupal in iz parkirišča smo kar kmalu začeli naš pohod po planu za prvi dan – priti do Doma na Kredarici, osvojiti vrha Triglava in se vrniti na Kredarico ter v domu prespati. Drugi dan, v soboto, pa povratek na izhodišče in vožnja domov.
Nismo še prišli, v pohodniku naklonjenih vremenskih razmerah, do planine Prgarca, ko mi je vodnik Vili namignil, da smo zelo homogena ekipa, ki hitro napreduje in da bi mogoče bilo vredno razmisliti o spremeni načrta ter se v dolino vrniti že prvi dan. Zamisel mi je bila takoj všeč, le malo preuranjena se mi je zdela, zato sva sklenila, da se o zadevi pogovorimo, ko dosežemo Kredarico.
Dolina Krma je že krepko pod nami. (Foto: Vili Jurgec)
Kredarico smo dosegli v pričakovanem časovnem okviru, kljub vsem potrebnim postankom, razgledovanju, občudovanju vragolij pilotov helikopterjev s katerimi oskrbujejo koče. Tu smo naredili nekoliko krajši postanek, kot ga je morda kdo pričakoval, da smo pomalicali, odložili odvečno opremo, se opremili z varovalno opremo in se podali proti vrhu. Vmes smo še neuspešno lepili podplat na gojzer udeleženke Bernardke, ki je pogumno nadaljevala in tudi premagala vso preostalo pot v tekaški obutvi.
Nekje na Malem Triglavu. (Foto: Vili Jurgec)
Pot iz Kredarice na Mali Triglav in nato na vrh našega očaka je potekala v dobrih vremenskih pogojih in brez zapletov. Le razgledovanje so ovirale meglice, ki so se potikale okoli. Pretirane gneče na poti ni bilo tako, da so bili občasni zastoji kratki. Vodniki ob takšnih udeležencih nismo imeli težkega dela in vrh je bil dosežen v pričakovanem časovnem okviru.
Vrh Triglava seveda zahteva, da so novinci krščeni. Izberejo si svojega planinskega botra in si s pravilnimi odgovori na vprašanja zaslužijo svoje izbrano planinsko ime, kar se “podpiše” z vodniško vrvico po tazadnji. Mojca in Barbara sta prejeli planinski krst in sta s tem postali “naši”.
Botra s svojima krščenkama. (Foto: Ivo Zupanič)
Kot bi naročili so se v tem času razblinile meglice in imeli smo lep razgled poleg tega ni bilo vetra tako, da smo pot nazaj do Kredarice nadaljevali v kratkih rokavih. Potekala je tekoče in ideja, da bi se vrnili še isti dan v dolino je bila vse bolj živa. Nekje sredi poti proti Kredarici sem jo predstavil vodniku Božu, kateremu je takrat postalo jasno zakaj za vraga sva z Vilijem naredila tako kratek postanek pred vzponom na vrh. Seveda pa je mu bila zamisel všeč in ob povratku na Triglavski dom smo “sklicali sestanek”. Ekipa se je strinjala s predlogom, čeprav je to pomenilo skrajšanje postanka.
Pot v dolino je ob srečevanju tistih, ki so se šele podajali proti Kredrici tekla v dobrem vzdušju. Naš planinski prijatelj Franc, najbolj izkušen med nami in “kapo dol” tudi najstarejši, je na razpotju izbral svojo pot in nas na planini Prgarca počakal, saj smo mi ubrali daljšo pot. Ja, stari mački pač vejo.
Planina Prgarca. (Foto: Vili Jurgec)
Od planine do parkirišča v dolini Krma smo utrujenost premagovali z nekaj več postanki, kakšno duhovitostjo, pa je šlo … “čeprav zjutraj pot ni bila tako dolga”. Aja, pa še nekaj, tudi Kekčeva pesem – pa še kakšna, ni izostala. Ko se pot končno položi in iz skalnate poti postane potka, nato gozdna cesta, nato makadamska cesta, ki je za povrh še brez vzponov in spustov, smo mi “ljudje z ravnice” spet polni motivacije. Takšni, spet dobro razpoloženi smo prišli do našega kombija.
Kdaj najbolj uživamo obuti v gojzarje kakšnih dvanajst ur…? Ko jih sezujemo. Umivanje v bližnjem vodnem zajetju, sveža majica… kako malo je potrebno, da se spet dobro počutimo.
Kratka vožnja proti Kovinarski koči, kjer smo planirali namestitev, človeku da misliti, kako smo (raz/na)vajeni na udobje. Oskrbnik nas je lepo sprejel. Žal nam ni mogel ponuditi drugega kot skupna ležišča. Ob pijači smo “sklicali drugi sestanek” na katerem smo se odločali ali prespati na skupnih ležiščih, ali iskati drugo možnost prenočevanja … Pa še en predlog je, skoraj plaho, visel v zraku. Ali se odpeljati domov…? Vili, ki nas je tudi pripeljal je bil pripravljam tudi odpeljati proti domu. Odločitev je padla, gremo domov z vmesnim postankom za okrepčilo.
Na poti domov smo naredili postanek v Kamniku v piceriji Napoli. Predlog in “navigacijo” do lokala je prispeval Božo, ki je prvopristopnici Mojco in Barbaro in reaktivirano Bernardko nagradil še s priznanji. Ja, in potem še vožnja domov.
Tako smo prehiteli smo sami sebe. Kljub temu, da smo planirali dvodnevno potepanje, smo vse opravili v enem dnevu pri tem pa nismo šli čez svoje zmožnosti. To uspe samo pravim ekipam. Vesel sem, da sem polega Vilija in Boža lahko sodeloval pri vodenju tega pohoda, Franc hvala, da si delil svoje izkušnje z nami, Barbara, Berbardka, Mojca… brez vas ne bi prehiteli samega sebe.
Slikovni utrinki v galeriji slik