Opis tega pohoda je naredil Božo. Njegov stil pisanja mi je tako všeč, da sem si ga moral sposoditi.
Lisca je s svojimi 948 m nižja od Boča in višja od Donačke gore. Kot nalašč za začetni pomladanski pohod. Tja smo se planinci PD Cirkulane odpravili z avtobusom v soboto, 11. marca. Do Celja, mimo Laškega ob Savinji, od Zidanega Mosta naprej pa ob reki Savi, v smeri Sevnice, do izhodišča v vasi Breg. Kmalu se je pred nami začela dvigati s soncem obsijana Lisca, ki ima od daleč obliko Boča. Jutranja svežina ter sončno in jasno nebo brez oblakov, so nam obljubljali zanimiv pohod. Komaj smo čakali, da pretegnemo noge!
Po zboru smo hitro zagrizli v pot. Počasi smo se dvigali po dobro označeni poti, ki se je vila po gozdu, travnikih in kolovozih. Ob večji cerkvi v naselju, se je nam je že ponujal prvi razgled nad Savo in preko nje na Dolenjsko. Malo smo se ustavili in zadihali. Srečali smo tudi nekaj domačinov. Naše poglede so pritegnili kozolci, ki so značilnost slovenske podeželske arhitekture. Iz naselja smo se po travniku spet znašli na bolj strmi gozdni poti. Zemlja pod nami ni bila blatna, ker je bila zjutraj še zamrznjena.
Pogled na Savo. Foto: Ivo Zupanič
Pri manjši v gozdu skriti cerkvi Sv. Jošta smo imeli malo daljšo pavzo. Po kakšne pol ure hoje pa se je pogled odprl na vršno pobočje Lisce. Sledil je le še rahel vzpon po zložnem travniku do vrha, na katerem stoji meteorološka postaja malo futurističnega videza in seveda razgledna plošča. Tukaj smo si vzeli čas za razgledovanje in slikanje. Očaralo nas je, da je bil naš očak Triglav tako lepo viden, hkrati pa celotna veriga Kamniško-savinjskih Alp. Čudovitega razgleda smo bili deležni, ker smo imeli srečo z vremenom. Pozorni smo bili še na dobro viden Kum, ter na vzhodu Boč in Donačko goro. Na jugu pa Gorjance in še zasneženi Snežnik, ter proti sosednji Hrvaški Ravna Gora, Ivanjščica in Medvednica. Naš razgled proti vznožju Lisce je spremljala živo modra vijuga reke Save.
Na Lisci. Foto: Vili Jurgec
Tik pod vrhom Lisce se nahajata Jurčkova in Tončkova koča. Na terasi Tončkove koče smo se posedli in nastavljali sončnim žarkom. Naročili smo pijačo in se zagrizli v sendviče iz nahrbtnikov. Med tem najlepšim opravilom, nas je radovednost zvlekla še na ogled zadnje etape plezalne poti, ki se zaključi pri Tončkovi koči. Pohvalna urejenost okolice in planinskega doma s kaminom, ki je znan po dobri hrani in sobi maršala Tita.
Dobro razpoloženi smo v smeri našega izhodišča nesli lepe vtise. Vzporedno sta hitro tekla pot in pogovor o vsem in še čem. V sebi pa smo čutili, da sta si danes zima in pomlad podala roko. Visokogorje pa bomo zaradi nevarnosti plazov, pustili še malo pri miru.
Zapisal: Božidar Horvat
Slike iz pohoda