Srahinjčica se razprostira od zahoda proti vzhodu nad Krapino. Dvigne se strmo v višino kot ogromna, ostro nagnjena streha, kar daje kraju poseben izgled. Boki grebena su skoraj navpični, prekriti z gostim gozdom – z juga prevladuje hrast, s severa bukev z nizkim grmičevjem. Nima izrazitega vrha, najvišja kota-846 (Sušec) metrov se nahaja na severnem grebenu nekoliko metrov od debla velike bukve. Gledano v profilu glavnega grebena od zahoda proti vzhodu dviga se kar nekaj vrhov: Slon 445 m, Gorjak 678 m, Goleš 685 m, Sušec – 846 m in Sekolje 738 m.
Našo pot smo začeli na parkirišču v Podgori Krapinski. Izbrali smo najugodnejšo in atraktivno pot preko Jelenskih pečina do planinskega doma. Nadaljevali smo do Dedeka, ki služi tudi kot vzletišče jadralnim padalcem. Nadaljevali smo do najvišje točke – Sušeca. Po vrnitvi do doma, ki je v tem času zaprt, smo pomalicali se podali na razgledni stolp in se spustili proti izhodišču po drugi poti.
Tako smo obiskali še preostale že omenjene točke-kote po občasno dokaj zahtevni, z jesenskim listjem nasuti zdrsljivi poti, ki ni kaj dosti shojena. Vsekakor pa je dobro in na gosto markirana. Skratka pohvalimo se lahko, da smo praktično prehodili celotno Strahinjčico. Posebno atraktiven je pogled iz razgledišča Slon, ki upravičeno nosi tako ime. Ob pogledu na izstopajočo kamnito gmoto, ki štrli iz terena, ni potrebno uporabiti veliko domišljije, da uzreš silhueto slonove glave.
Skratka za nami je krasen pohod, kakršni ostanejo s spominu zaradi naravnih lepot, zahtevnosti terena in enkratne ekipe – sinergija zagnanosti, izkušenj in kolektivnega duha. In ker se nenazadnje tako spodobi, smo si še malce ogledali mestno središče Krapine, park pred Muzejem krapinskih neandertalcev, ki ga tokrat nismo obiskali in se okrepčali s pico v prijazni piceriji.
