V petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.
Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.
Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.
Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.
Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!« Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.
Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.
Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik: »Pika stop!« upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.
Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne! Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.
Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.
Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.
Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.
Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!
