Jesenske počitnice se iztekajo, planirane aktivnosti opravljene, torej se spodobi, da si privoščim kak potep. Najprej smo mislili biti trije nato sva ostala dva. Aljaž je ob dogovorjeni uri prišel pome in sva čez »gorski prelaz« Okič odbrzela do mejnega prehoda Cvetlin na izhodišče »kačje poti« na Ravni gori.
Razpotegnjeni hrbet Ravne gore doseže na svoji najvišji točki 660 metrov nadmorske višine. Ravna gora je znana tudi po svojem centru za jadralno padalstvo in po mnogih planinskih pešpoteh. Blizu najvišjega vrha je cerkvica sv. Treh Kraljev. Od tod ni daleč do doma Pusti duh in do Filićevega doma. Z razgledišč posejanih po njej se ponujajo edinstveni pogledi na Hrvaško Zagorje, Haloze in še dlje.
Vreme, dan po dežju, suho – vendar megleno. Res je, da v prejšnjem odstavku omenjenih razgledov nisva bila deležna, ima pa tudi takšno vreme svoj čar. Skratka pogoji v katerih si hvaležen markacistom za njihov trud. Kajti v slabi vidljivosti in z odpadlim jesenskim listjem zasutimi potkami so markacije več kot dobrodošle.
Pot naju je vodila proti cerkvici in vrhu Ravne gore z razglednim stolpom na katerega sva se seveda povzpela. Na Filićevemu domu sva naredila krajši postanek, nato pa nadaljevala proti vhodu. Ob povratku mimo doma, vzletišča jadralnih padalcev in cerkvice sva se napotila na Pusti duh, kjer sva se prijetno zaklepetala s tremi planinci iz Karlovca.
Po “spolzkem spustu” v dolino sva se oglasila še pri Križu na vrhu markantnih Velikih pečin in nato proti parkirišču. Prijaznemu domačinu, ki je sekal grmičevje nad cesto, »da ne bu problemov kad padne sneg«, sva se zahvalila za gostoljubno povabilo na kupico mošta… in nato proti domu.
