Ker je lepe stvari treba deliti sva z Aljažem ob lanskem potepu po zavarovani plezalni poti na Lisco sklenila, da bova pohod dala v letošnji plan pohodov in ga izpeljala. Ker se spodobi, da obljubljeno naredimo, sva v soboto, 14. aprila, popeljala svoje planinske prijatelje na to pustolovščino.
Je že res, da smo morali malenkost spremeniti načrt, saj je popolna zapora ceste čez Planino pri Sevnici zahtevala obvoz in smo se namesto v Cerje pripeljali do samega Tončkovega doma na Lisci. Izkazalo se je, da je ta varianta še boljša.
Po kavi v planinski postojanki, smo se podali na izhodišče zavarovane plezalne poti. Ta del poti, je opremljen z varovali, je sestavljen iz petih raztežajev varovanih z jeklenico, nameščenimi klini, stopi v skupni dolžini 123 m. Ocena stopnje težavnosti te zavarovane plezalne poti – ferate je povprečno B/C, zadnji raztežaj med D/E.
Krajša pot do izhodišča je nadomestila ogrevalne vaje in začele se priprave na vzpon. Nameščanje opreme, varnostnega pasu, samovarovalnega kompleta, čelade, rokavic… Drug drugemu smo pri tem pomagali, saj smo se že o pogledu na prvi raztežaj ozavestili, da je varnosti potrebno posvetiti vso pozornost. To je tudi odlična priprava za prihajajoče zahtevne vzpone in ture.
Seveda je pri takšnem vzponu pomemben ekipni duh, zavedanje da si zgolj del ekipe in da si poleg varnosti zase soodgovoren za varnost drugih. V takšnem duhu smo nagrajeni z obilico sončnih žarkov, med barvami prebujajoče se narave, v odličnem vzdušju kot za šalo premagovali raztežaj za raztežajem. Vsi smo jih premagali vseh pet, kljub temu da je za nekatere bila to prva tovrstna izkušnja.
Na najvišji točki Lisce. Foto: Aljaž Zidanšek
Na terasi planinskega doma koncu zaslužen počitek, okrepčilo, reševanje »pobeglih« čelad in obisk vrha Lisce. Bilo je zelo lepo in zagotovo se bomo podobnih pustolovščin še udeleževali.
