Brrr, kaj je te to meni potrebno … je nekako običajen komentar na zvonjenje budilke ob kakšni nenormalno rani uri na dan pohoda. Dlje kot je planirana tura, bolj rano je potrebno vstati. Pa me hitro mine… in praviloma sem na zbirališču pravočasno.
Tudi tokrat je bilo tako na našem potepu v Karavanke in obisk najvišjega vrha teh – Stola. Stol tudi Veliki Stol je gora, ki z 2236 mnv predstavlja najvišji vrh Karavank. Čez njegov vrh in greben poteka državna meja med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo.
Vili ja priskrbel kombi, izpred šole v Cirkulanah smo celo kakšno minuto pred dogovorjeno uro, odbrzeli še v Njiverce in nato do Završnice, kjer je izstopil Dejan in nadaljevali do Valvasorjevega doma.
Pot nas je vodila od Valvasorjevega doma desno skozi gozdni vzpon do razpotja. Kmalu smo prišli na severni rob Žirovniške planine. Nekaj smerokazov na tem mestu nam je poročalo o zelo različnih časovnicah do Stola, mi smo na laž postavili vse – bili smo precej hitrejši.
Pot se je v nadaljevanju strmo vzpenjala in vodila skozi pasove gozda in ruševja, za hrbtom pa so se nam odpirali čedalje lepši razgledi na Bled in Gornjesavsko dolino z Jesenicami in Ajdno ter Julijci v ozadju.
Više na travnatem pobočju nas je že dohitel naš sopotnik, ki je pot začel v Završnici – Dejan, kapo dol. Na razpotju smo nadaljevali po strmi poti na greben Malega Stola, po katerem smo prisopihali do Prešernove koče na Stolu. Tu smo preoblekli preznojene majice, na klopcah pomalicali, občudovali planinske kavke modrovali o njihovem prezimovanju… Spočiti smo se mimo koče se vzpeli do vrha Velikega Stola.
Obvezno fotografiranje, klepet z ostalimi pohodniki, žigosanje, razgledovanje in vse kar se običajno ob osvojitvi vrhov dogaja. Tudi blaga megla, ki nas je prikrajšala za lepe razglede in prispevala k slabši kvaliteti fotografij in veter, ki nas je hladil našega dobrega razpoloženje in zanosa nista mogla pokvariti. Dogovorili smo se, da pot v dolino opravimo po drugi poti in sicer čez Zabreško planino. Tako smo tudi naredili in kljub temu, da se nam je za trenutke zazdelo, da pot »raste«, smo do našega kombija prišli v rekordnem času.
Malo osvežitve in končno dočakano preobuvanje ter nadaljevanje poti, tokrat vožnje, v dolino. Kmalu smo naredili postanek pri lovskem domu Stol. Ta skriva posebnost – lahko smo si ogledali rjavega medveda, ki pa se je zgolj lenobno pretegoval v svojem prostoru in ni za nas pokazal nobenega zanimanja.
Na poti domov še opravek v trgovini z glasbili… sledila je še prijazna pogostitev, pa neuspešen ribolov … ampak, to je že neka druga zgodba.