Res je, da sem tokratni tabor, če se ne motim 11. po vrsti, moral zaradi OP izpustiti. Klub temu ga bom “priložil”, saj sem ga organiziral.
Tokrat se je odvijal na področju Boča. Kot je razbrati iz odzivov so mladi planinci in njihovi spremljevalci uživali. S tem pa je cilj dosežen in trud poplačan.
Na letošnji ekskurziji smo si najprej ogledali Center vesoljskih tehnologij v Vitanju. Sledila je pot v prestolnico naše države, v Ljubljano. Ogled znamenitosti, predvsem Plečnikovih stvaritev in ogled Ljubljanskega gradu in razgled iz njegovega stolpa.
Nazaj grede pa še postanek v Celju za nadomestitev energije s toplim obrokom in kakšnim nakupom. Potem pa proti domu.
Pohod prijateljstva 2022 smo končno lahko ponovno izpeljali. Po dveh letih ukrepov za zamejitev širjenja virusa se je priključilo še neugodno vreme. Čeprav smo ga izpeljali na sam petek trinajstega, se je tudi tokrat izkazalo da vražam, ni potrebno dajati velikega pomena.
Završki učenci so se na pot podali izpred šole mimo cerkvice Device Marije, in nato po malem in velikem Šlogu proti cilju na gradu Borl.
Cirkulanski učenci pa so imeli malenkost daljšo in manj senčno pot izpred šole mimo cerkve svete Barbare, proti kmetiji Arnečič in nato v Dolane kjer so prečkali cesto, nato travnik in brv čez potok Bela. Od tod do dvorišča gradu Borl ni bilo več tako daleč.
Predsednica društva za oživitev gradi Borl Sonja Golc nam je predstavila društvene aktivnosti in zgodovino gradu Borl. Čas smo zapolnili še z športnimi igrami in sledil je povratek na izhodišče.
Po dvoletni prekinitvi zaradi pandemije smo se z mladimi čebelarji imeli končno spet možnost udeležiti in pomeriti v znanju iz čebelarstva na državnem tekmovanju mladih čebelarjev. Organizator tekmovanja Čebelarska zveza Slovenije in gostitelj Biotehniška šola Maribor sta svoje delo opravili odlično.
Tudi mi smo svoje delo opravili odlično, saj smo dosegli dve srebrni odličji.
Poleg tekmovanja so gostitelji pripravili zanimiv ogledni program njihovih dejavnosti in programov, ki jih izvajajo na zavodu.
Prejeli smo tudi “hotel” za divje opraševalce, ki poleg čebel oprašujejo in s tem pomagajo naravi.
Teden sem preživel v neoknjeni – še vedno bolj zimski kot pomladni – naravi v Vojskem. Čeprav je delovni dan, ki traja 24 ur, naporen sem vesel, da sem imel možnost sodelovati. Sicer pa sva z Majo dobro utečen tandem z že kaj nekaj “kilometrine.”
Vse pohvale tudi osebju iz CŠOD. Skratka veliko novih pozitivnih izkušenj, nova poznanstva, dobro vzdušje in bivalni pogoji ter nenazadnje odlična hrana… ja, kaj za vraga pa v življenju še sploh potrebuješ…
